Soočanje s strahovi

  • 06.11.2017

Stephen King je sredi osemdesetih potreboval 1138 strani, da nas je nazorno popeljal ne le v življenje v fiktivnem mestecu Derry, ampak tudi v prestrašene otroške misli, ki so pomagale, da je antično zlo prevzemalo podobe njihovih najhujših strahov.

(Foto: Crystal Pictures)

Velikanska knjižna uspešnica TISTO (IT) je bila tistikrat nekonvencionalna grozljivka, saj esenca strašljivega ni bila zgolj v grotesknosti pošasti, ampak tudi v strahu, ki so ga doživljali junaki, ko so v soočanju s pošastjo poskušali razvozlati izginotja otrok v svojem mestu. A naslovnici navkljub je bil v knjigi klovn le ena od podob strahu. Ta edinstvena pošast je namreč imela različne forme in je bila vedno tisto, kar je posameznega protagonista najbolj strašilo – za enega je bil to krvoločni doberman, za deklico njen nasilni oče in za vse skupaj še brutalni klovn Pennywise z zašiljenimi čekani in morilskim pogledom. In prav tega klovna, ki je postal ikona grozljivega in ena najbolj prepoznavnih pošasti sodobne pop kulture, so se po skoraj štirih desetletjih odločili upodobiti v filmu. Spet, saj prvega filma, posnetega po tem romanu, danes nihče več noče niti omenjati. Pri tem pa upajo, da jim bo uspelo narediti tako fascinantno zgodbo, da nas bodo lahko prestrašili kar dvakrat. Snujejo namreč dva filma – prvi nas popelje v čas, ko se s stvorom borijo otroci (v romanu je to leto 1958), drugi del pa bo predstavil kasnejše obdobje, v romanu označeno kot leto 1985, ko se ti otroci kot odrasli vrnejo v Derry, da za vselej uničijo to trpežno zlo. Dva filma za roman, ki so ga mnogi označili za neprevedljivega v film.


Začelo se je dobro. Cary Fukunaga je na režiserskem in scenarističnem stolčku obetal zanimivo interpretacijo knjige. Vendarle je podpisan pod prvo sezono impresivne serije Pravi detektiv (True Detective), kjer je pokazal, da zna junake vplesti v zgodbo ne le kot fizične like, temveč tudi z njihovimi miselnimi procesi. Kar je prav za film Tisto skorajda nujno. Groza se v tej zgodbi namreč ne odvija tipično filmsko – v temi, v tišini, v pričakovanju. Zgodi se podnevi sredi mesta kot manifestacija otroških strahov in to, kar prestraši nas, bralce ali gledalce, je podoživljanje te tesnobe in groze ravno skozi oči junakov. A Cary se ni obdržal. Zaradi nestrinjanj s studii je od projekta odstopil. Razlog? Želel je posneti nevsakdanjo grozljivko, medtem ko so studii želeli imeti plastične arhetipe in standarde šoke. Ravno to, kar Tisto nikoli ni bil.


Zdaj, ko smo tik pred tem, da klovna Pennywisa v filmski preobleki spoznamo v živo, se je javil kar Stephen King. Kot prvi gledalec filma, ki ga je do konca režisersko izpeljal Andres Muschietti (mojstrsko je režiral že grozljivko Mama), je v svet poslal svoj komentar, da je film več kot korekten. Produkcijsko dovršen. In odličen poklon eni najboljših knjižnih grozljivk našega časa. Oddahnili smo si. S Klubom izgub, kot so mladeniči v zgodbi oklicani, se bomo tako lahko pristno soočili z eno najbolj impresivnih podob groze, pri tem pa tudi sami pri sebi preverili, kateri so v resnici naši največji strahovi. Kaj je tisto, kar nas lahko stisne v globinah duše tudi sredi belega dne. Čisto mogoče je namreč, da je to kar čisto navaden klovn. Kar nekaj jih poznamo na najpomembnejših položajih tako doma kot na tujem ...

Zloveščega klovna Pennywisa, ki za seboj pušča krvave ostanke izginulih meščanov, predvsem otrok, je v filmu upodobil mladi Bill Skarsgård, sin švedskega zvezdnika Stellana Skarsgårda (Dobri Will Hunting, Thor) in brat Alexandra Skarsgårda (Eric v Prava Kri, Tarzan).

TEKST Darjo Hrib
FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri