Skrivni Wojtyla - afere in ozadja neke beatifikacije

  • 17.12.2012

Pred dobrimi tremi desetletji, ko je bil na Petrov prestol izvoljen takratni krakovski nadškof, je svet še delil berlinski zid.

2 fotografiji v galeriji

Karol Wojtyla je bil v mnogih ozirih človek, ki je 'brez enega samega strela zmagal v hladni vojni'.

Njegovo človeško in duhovno bogastvo se je prepletalo s kompleksnostjo dobe njegovega dolgega, izjemnega pontifikata:

"Bil je svetnik v pravem in polnem pomenu besede, zato bi banalizirali ključno vlogo, ki jo je odigral v zgodovini 20. stoletja, ko bi ga prikazovali samo kot vseveden, hladen obroben lik."

Papež z Vzhoda si je bolj od vsega drugega želel prispevati h gradnji ene same, enotne mednarodne skupnosti, ki bi dajala zavetje velikim in malim z vseh celin, vseh rodov in vseh ver. Za Janeza Pavla II. je bilo vse človeštvo le ena družina. Strastno je ljubil mir, zato za časa njegovega več kot četrtstoletnega pontifikata nikoli ni prenehal pozivati svetovnih voditeljev in držav k razmisleku in odločnemu ukrepanju zoper groženj vojne.

Svetnik takoj!

In ko v začetku leta 2011 in torej šest let po njegovi smrti množica na Trgu svetega Petra vzklikala: 'Svetnik takoj!', se (razen poznavalcem) ni zdelo preveč nenavadno, da je bila ta zahteva ljudstva skoraj takoj uslišana. Jazena Pavla II. so 1. maja 2011 prednostno razglasili za blaženega.
 
Da pa vse skupaj v resnici ni tako zelo enoznačno, razkrivajo mnenja, ki pozivajo k več objektivnosti. Med njimi je tudi teolog Franzoni:

"O njegovem prejšnjem življenju na Poljskem ne vem ničesar in o njem ne morem izraziti nikakršnega mnenja. Govorim le o papežu, ki so ga izvolili 16. oktobra 1978 in ki je umrl 2. aprila 2005. Če bi radi izkazali spoštovanje resničnemu Wojtyli, menim, da bi ga bilo v vsej njegovi kompleksnosti bolje preprustiti zgodovini kot spominu Cerkve. Vztrajnost in zaskrbljenost, s katerima si mnogi krogi prizadevajo za njegovo beatifikacijo, mi delujeta kot vedenje, na katerem je bolj malo evangeljskega, več pa je želje, da bi povzdigovali rimsko papeštvo kot institucijo."

In dejstvo je, da je bil poljski duhovnik Karol Wojtyla, ki je v cerkveni hierarhiji napredoval do vatikanskih palač, nadvse kompleksna osebnost.

V posebno luč priljubljenega pokojnega papeža postavljajo že njegovi odnosi s poljskim sindikatom Solidarnost, ki ga je pomagal financirati, pa tudi številne pripovedi, katerih glavne akterje gre sicer iskati v 'ozadju' svetega sedeža, a v katerih vendarle zamrgoli denarja, kriminala, mafije, političnih spletk, finančnih poslov, umorov, vatinskega bančništva, pedofilskih afer in podobno. Ne gre namreč pozabiti, da sredi vsega tega viharja še vedno neomajno stoji - papež kot vrh piramide.

Cilj posvečuje sredstva?

Nekaj zanimivih prilik in pričevanj, ki slikajo sliko javnosti slabo poznanega Wojtyle:

  • Kljub svojim svarilom se je Janez Pavel II. intenzivno ukvarjal s politiko. Pomagal je financirati poljski sindikat Solidarnost, ki ga je vodil Lech Walesa. Solidarnost se je kasneje uveljavila kot gibanje z močnimi katoliškimi in protikomunističnimi koreninami. Skrivne poti denarja, ki ga je dobival poljski sindikat Solidarnost, ki je skupaj s papežem Janezom Pavlom II. spremenil zgodovino, pa opisuje kasnejši skesanec Lech Walese takole: "Vse je potekalo v okviru dobrodelnih dejavnosti, te je vodila cerkev, ker je nihče ni nadzoroval. Mi (on in drugi voditelji Solidarnosti) smo morali budno paziti, saj so nas povsod ustavljali in legitimirali, obveščevalne službe so nas provocirale na vse mogoče načine, sam pa sem se moral v širokem loku izogibati takim situacijam." Na vprašanje, ali bi brez Wojtyle poljska zgodovina tekla drugače, kot je, pa povedal tudi: "Seveda. Seveda bi bil komunizem prej ali slej poražen, vendar bi do tega prišlo dosti pozneje, s krvavim obračunom. Papež je pospešil ta proces."
  • To ni bil papežev edini 'projekt'. Woytila je svojo podporo na podoben način izražal tudi Kristusovim legionarjem, poleg Opusa Dei pa izdatno podpiral še druge sporne skupine, kot so Skupnost in osvoboditev, fokolari ali Neokatehumenska pot - torej celo ozvezdje gibanj, ki jim gre pogosto le za moč in denar, ki jim sektaštvo ni tuje, ki vodijo k čedalje večji razdrobljenosti cerkve in k tekmovanju med vase zaprtimi katoliškimi skupinami, k boju za oblast, ki bi lahko uničil cerkev kot tako.
  • Italijanski sodniki so se v procesih, ki so sledili zlomu Ambrozijanske banke (vodil jo je Roberto Calvi), dokopali do sklepa, da je za zadevo v precejšnji meri odgovoren predsednik IOR, monsinjor Marcinkus. A Sveti sedež je zahtevo po njegovi izročitvi zavrnil, češ da je v nasprotju z Lateranskim sporazumom. Vatikan se je tako v celoti skril za ščit svoje eksteritorialnosti, pismo bankirja Roberto Calvija (ki ga je dva tedna pred svojo smrtjo poslal Janezu Pavlu II.) pa razkriva nelepo ozadje škandala: "...jaz sem bil tisti, ki je po natančnih navodilih Vaših pooblaščenih predstavnikov izvajal sumljive finančne posle v prid več držav in politično-verskih organizacij vzhodne in Zahodne Evrope; jaz sem bil tisti, ki je v dogovoru za vatikanskimi oblastmi v vsej Srednji in Južni Ameriki koordiniral ustanavljanje številnih bančnih pravnih oseb, zlasti z namenom, da bi preprečil prodor in širjenje marksistično usmerjenih ideologij, in jaz sem nazadnje, tisti, ki so ga prav te oblasti, s katerimi sem vedno občeval z največjim možnim spoštovanjem ter poslušnostjo, danes izdale in prepustile usodi."
  • Fotografija, ki na pontifikat Janeza Pavla II. meče posebej zloveščo senco, ga kaže, na balkonu predsedniške palače Moneda v Santiagu, ko blagoslavlja čilskega diktatorja Pinocheta; fotografija, ki priča o njegovem neprizanesljivem boju proti teologiji osvoboditve; umazanem boju, med katerim je utonil v pozabo celo salvadorski mučenec Oscar Romero.
  • Janez Pavel II. je gorečno in brezkompromisno zagovarjal obvezni celibat znotraj Katoliške cerkve, ne da bi se menil za čedalje večjo razširjenost konkubinata med duhovščino, in pomagal prikrivati uničujoče posledice spolnih zlorab nekaterih duhovnikov nad mladoletniki, vsaj dokler za to ni izvedel ajvanost in ni izbruhnila pedofilska afera, ki danes Vatikanu povzroča tolikšne preglavice. Ena najglasnejših kritikov papeževe beatifikacije je bil tako Jaoquin Aguilar Mendez, tiskovni predstavnik Mreže preživelih žrtev spolnega nasilja: "Tisti, ki smo bili žrtve sprevrženosti duhovnikov, smo razočarani ob spoznanju, da dokazi, ki pričajo, da je bil karol Wojtyla seznanjen s temi zločini, niso bili raziskani!"

Priporočamo!

Vabimo vas, da si več in bolj natančno o zgoraj povzetem, preberete v knjižni novosti založbe Modrijan: Skrivni Woytila (ozadje bliskovite beatifikacije Janeza Pavla II.), Giacomo Galeazzi & Ferruccio Pinotti.

Knjiga je izvrstno zgodovinsko čtivo izpod peresa dveh raziskovalnih novinarjev. Njun namen vsekakor ni bil obtoževati prejšnjega papeža, ki vsesplošnih simpatij svetovne javnosti nikakor ni užival po naključju. Kritična sta bila predvsem do akterjev 'v ozadju', saj je videti, da ima tudi njihovo hitenje z beatifikacijo Janeza Pavla II. predvsem politične motive in precej manj mistično-duhovne. Knjiga je podprta tudi z mnogimi dokumenti, med drugim prinaša tudi pričevanja mafijskih skesancev, ki na novo osvetljujejo logiko 'vsemogočne' pralnice denarja v središču Rima.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri