Romaneskni prvenec Tadeja Goloba

  • 28.08.2009

Kje je bil ta človek s pisanjem romanov do sedaj?! To je bolj ali manj vprašanje, ki se nam ves čas poraja ob branju SVINJSKIH NOGIC (Litera 2009), prvenca Tadeja Goloba. Med drugim piše za Playboy, začnemo računati, ja, tu objavlja kolumne in intervjuje, morda zato do zdaj ni utegnil pisati leposlovja, to je ena.

Ali pa to, da ves čas pleza, ta hrib, oni hrib in potem še Mont Everest, ki niti od daleč ni kak hribček, na katerem bi lahko človek pod jab­lano pisal. Mogoče ga je od pisanja lastnega romana odvrnilo tudi pisanje biografij, prve o košarkarju Petru Vilfanu in druge o pevcu Zoranu Predinu. Kdo bi vedel. Toda po branju njegovega romanesknega prvenca je jasno vsaj to, da leposlovne knjige vsekakor ni izdal niti trenutek prezgodaj.

Roman Svinjske nogice je sočno spisana zgodbo o tipčku, ki mu nič v življenju ne gre prav zares dobro. Stavek 'tole se ne bo dob­ro končalo' je še eden tistih, ki nam ob branju ves čas hodijo po glavi. Jani Bevk, nekakšen antijunak romana, gre s slabega na slabše, z dežja pod kap, bi se dalo reči. S punco in majhnim otrokom se namreč seli iz ene podrtije v drugo, denarja ni ravno za odmet, kreativna žilica za risanje stripov, ki naj bi jo posedoval, pa je ugasnila pred dobrimi tremi leti, ko se jima je rodil sin.

Potem se situacija nekoliko obrne, potem si mislimo, aha, zdaj pa bo, zdaj mu bo uspelo zaživeti človeka dostojno življenje. Jani namreč dobi ponudbo za risanje stripa, toda kaj, ko to ni vse, kar mu življenje naplavi pred vrata: v predal mize je za prijatelja shranil nekaj deset gramov kokaina in prerezano šibrovko. Pa smo spet pri 'tole se ne bo dobro končalo'. In tako skozi ves roman.

Tobogan malih vzponov in velikih padcev. Ravno ko se zdi, da se je pojavila lestev za pot iz luknje, v kateri se je znašel, ko kaže, da zdaj pa bo, zdaj se bo izvlekel, je lestev spodmaknjena in naš junak se spet znajde v kur… aaa, v kurniku, znajde se v usranem kurniku življenja, s psihotično glavo in nosom, polnim kokaina, ki ni njegov. Situacije, skozi katere gre naš antijunak, niso niti najmanj zavidljive.

So pa zaradi sočnosti jezika, ki ga uporablja Golob, in zaradi odličnih miselnih klikov večkrat neskon­čno zabavne, kljub temu da avtor trdi (tako kot trdi njegov junak v zvezi s stripom Pofucus), da knjige ni napisal, da bi bralca zabaval.

In prav to je najbrž razlog, zakaj mu je uspelo prav to – nas nasmejati: ker se čuti, da avtor ni pretirano napenjal žile na čelu ob razmišljanju, kako bi nas spravil v smeh, temveč je to prišlo samo od sebe, ne na silo, ne na prvo žogo, temveč skozi oris bizarnih situacij njegovega nebodigatreba junaka.

Če komu spodrsne na bananinem olupku, si ne moreš kaj, da se ne bi smejal. In če nekdo v dovršenem jeziku opiše, kako njegov junak pada znova in znova (ne sicer na bananinem olupku, temveč na testu s kokainom, ustvarjalnostjo, otrokom, punco), če plastično oriše, kakšne norosti se medtem podijo po njegovi glavi, je prav tako. Življenje je ironija. In Tadej Golob dobro ve, kako jo prenesti v roman.

Dijana Matković

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri