Miha Mazzini: Nemška loterija

  • 07.06.2010

O pohlepu, ideologijah in še čisto malo o usodnem oprsju zapeljivke

(Foto: Promocijski material)

2 fotografiji v galeriji

Leto 1950. Jugoslavija. Zaprta družba, urejena s strogimi pravili vedenja in celo načina življenja. Ko se poštar v takšni družbi in časih ustavi na vratih naslovnika, natanko ve, kaj mu je storiti: pozvoniti dvakrat, »dober dan, tovarišica« in kvečjemu še »podpišite tu«. To je to. Vse po SP-ju in kakor piše v SP-ju (to je: v knjižici o službenih pravilih). Pravila so dobra. Povejo nam, kako ravnati v nerodni situaciji. Toda kaj bo storil ubogi poštar Toni, ko se znajde pred nečim, česar SP ne predvideva?

Kaj bo storil ubogi nedolžni Toni, ko bo stal pred obličjem ženskih prsi, skoraj z obrazom v dehtečem oprsju nesramne zapeljivke? Toni bo, brez opore in brez izkušenj, kakopak zagrizel v vabo. Ob tem ga bo zavrtelo naravnost v vrtinec ljubezenskega trikotnika (ljubezenski trikotnik pa je skoraj brez izjeme tudi bermudski trikotnik – pogoltne vsakega, ki pride vanj), kjer bo po dolgem in počez telebnil v še hujše brezno: v skrivno nemško loterijo, megalomansko idejo pisatelja intelektualca.

Fabulativni okvir novega romana Mihe Mazzinija z naslovom Nemška loterija (ŠZ, Beletrina, 2010) je izredno preprost, deloma žanrski, predvsem pa bralcu prijazen. Ne spomnim se, kdo je dejal: »Genialno je zapleteno stvar povedati preprosto, in ne obratno.« Je imel pa vsekakor prav.

Pod pretvezo preproste zgodbe, ki z žanrskimi akrobacijami bralca povsem potegne vase, Mazzini pravzaprav govori o velikih temah človeštva. O pohlepu. O ideologijah. O naivnosti in idealizmu. In čisto malo tudi o razlikah med moškim in žensko (hej, če to ni ena največjih tem človeštva, potem ne vem, kaj je).

Ste se kdaj spraševali, zakaj so (bodimo malce pavšalni in do žensk pošteni in recimo – vsaj do 21. stoletja) vse velike ideje prišle od moških? Moški ste megalomani. »Ženske pa … koliko otrok lahko rodi ženska? Dvajset? Ja? Številka, ki si jo nocoj že slišal. Ali pa deset. To so številke, za katere lahko skrbi ženska, zmore si jih predstavljati, saj jih enači s svojim krogom vpliva, svojo družino.« In moški? »Poglej, moški smo hodili na bojna polja, navajeni smo na množice, na tisoče, na milijone!«

A vendar roman med drugim pokaže, da drži tudi tisto staro reklo, po katerem velja nasled­nje: naj bo ideja še tako velika in moški z njo še tako uspešen, za tem moškim, za to idejo gotovo stoji ženska. V našem primeru gre torej za idejo o nemški loteriji, za njo pa stoji ome­njena zapeljivka z dehtečim oprsjem, past, v katero se na začetku romana ujame nesrečni poštar Toni.

Ta bo, ko se bo pred njim tako rekoč odvijala zgodovina, ki bo iznašla en sistem, ga pokopala in načela drugega (tistega, ki je voden s pohlepom), bolj ali manj nemočno cincal ob strani, preganjan s svojimi demoni, dokler na koncu romana … Neee, saj niste mislili, da vam bom povedala?! Knjigo v roke! Ali kot je včasih pisalo v uvodni špici Dosjejev X: »Resnica je tam zunaj.« Nadvse berljiv roman tudi.

Dijana Matković

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri