Goran Vojnović: Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra

  • 26.08.2010

Na postojanki med enim in drugim romanom – vsaj tako upamo, da romanu Čefurji raus! namreč kmalu sledi naslednji – je Goran Vojnović izdal zbirko kolumn s spogledljivim naslovom Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra (ŠZ, Beletrina, 2010). Ravno jo držim v rokah in po branju vsebine prvič zares 'berem' naslovnico zbirke.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Vojnović stoji ob grafitu 'street boys' v majici z motivom Vučka (saj pomnite, tovariši, kajne?) in napisom Sarajevo. V poznih dvajsetih letih (ali pa jih je medtem morda že dopolnil trideset) je še vedno videti kot fant s fužinskih ulic.

Tale naslovnica pravzaprav skoraj do potankosti izriše Vojnovićev fenomen. V mislih listam po zgodovini slovenskih kulturnikov in, šment, ne najdem nikogar, nobenega mladega umetnika intelektualca, ki bi v zadnjih letih (celo desetletjih, morda) prišel skoraj z obrobja in se tako vehementno zasidral na slovenski kulturniški sceni.

S povsem novimi pristopi, brez intelektualne prevzvišenosti, brez nagovarjanja umetniških prijateljev s popoldanskega krožka, prej lahkotna duhovitost in močan občutek za zgodbo. In prav to, takšna komunikativnost, je tisto, kar je v orbito knjižnih uspešnic izstrelilo njegov prvenec Čefurji raus! in zaradi česar so tudi omenjene kolum­ne nadvse privlačno branje.

Najprej jih je začel objavljati na spletnem portalu za literaturo Airbeletrina, a so ga, kot se to rado zgodi, hitro opazili večji in je svoje objave preselil na Dnevnik. V zad­njem času tudi na Žurnal. Če sledite njegovemu pisanju, potem že veste, da sta v središču njegovega zanimanja film in šport, pa vse tisto, kar je ostalo od nekoč skupne republike, vonj po bureku in čevapih, tematika priseljencev, take stvari.

Zbirka je zanimiva mešanica malih in velikih zgodb, ki jih Vojnović povečini literarno zapakira, vključi dialoge, ustvarja atmosfero in skrbi za – zdi se mimogrede – nepogrešljiv humor. Včasih skoraj tako, kot bi pripovedoval šale.

Denimo: »Če za zmago čestitaš Slovencu, reče: 'Tudi vi niste bili slabi.' Srb pa te lopne po ramenu in se zasmeji: 'Baš smo vas razturili ko Panta pitu!'« Spet drugič je ironičen, kot denimo v kolumni Kdo je zdaj čefur?, v kateri opisuje igranje računalniške igrice Antičefur 2, nadvse miroljubne zadevice, v kateri zaveden državljan strelja na čefurje in tako pridobiva točke. A glej ga zlomka, najprej mora ugotoviti, kdo sploh čefur je.

Denimo po takšnem opisu: »Strokovnjak za orožje, obseden z zgodovino. Stari znanec policije. Neštetokrat je že končal na sodišču, a nikoli ni bil obsojen. Vedno se izmaže. Balkanski posli, kaj pa drugega. (…) Nisem prepričan. Zato globoko vdihnem, zaprem oči in ustrelim … Zmaga Jelinčiča, predsednika Slovenske nacionalne stranke. Naj gre vse v …«

Saj sledite, kajne? Poskušam vam pokazati, da je to »čefur, ki ga imajo Slovenci zelo radi, zato je najnevarnejši in nosi največ možnih točk«. Ta čefur bo brez sprenevedanja povedal natanko tisto, kar misli, a bo to storil tako simpatično (kot je v 20V tudi Tadeju Golobu za to številko), da niti Jelinčičeva težka roka ob tem ne trzne po orožju. Po mojem se samo nekoliko zmede in nerodno izusti: »Tudi vi niste slabi.«

 

Dijana Matković

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri