Evnuhi za nebeško kraljestvo: Celibat je fikcija!

  • 20.12.2012

Katoliški celibat ima poganske korenine. Njega predpisi glede čistosti dejansko izvirajo že iz kamene dobe religiozne zavesti.

Skopili so se že številni poganski duhovniki, da bi tako lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo. Takšne prakse so tako poznali tudi v Babiloniji, po njih so bili znani številni starodavni kulti, med drugim kult Artemide v Efezu in Ozirisov kult v Egiptu.

Pri katoliškem duhovništvu pa je zametke prisilnega samstva moč najti že v prvih stoletjih našega stoletja. Do takrat, ko je sovraštvo vodilnih teologov in vrste papežev do zakonske zveze in spolnosti že rezultirala prepoved porok za klerike, pa se je pisalo že leto 1139. Prav preplavljanje cerkve s celibatizacijo je nenazadnje usodno razklalo pravoslavno Vzhodno in glede tega vprašanja veliko bolj rigorozno Zahodno cerkvijo.

Evnuhi za nebeško kraljestvo

Zagreti zgolj vodilni teologi

Čas je tekel, za zaobljubljene samce pa praktično do danes ostaja odločilnega pomena ideja, da je človeško telo nekaj slabega, ki bi se mu morali 'najčistejši duhovi' odpovedati. Da pa so prizadeti še konec 20. stoletja odklanjali celibat in ga pač prenašali bolj ali manj nejevoljno, je pokazala anketa, ki so jo leta 1974 izpolnjevali duhovniški kandidati:

"52 odstotkom kandidatov se je zdelo nujno, da se v prihodnosti odpravi obveznost celibata in da se odločitev o tem preprusti posamezniku. Poleg tega jih je še 27 odstotkov menilo, da je vprašanje o odpravi celibata vredno premisleka, enajst odstotkov, da to ni potrebno, in samo 9 odstotkov, da je to nesprejemljivo."

Podobnega mnenje so bili tudi (še posebno mlajši) duhovniki.

Poročeni in z ljubicami

Glede na rezultate je razumljivo, da so številni duhovniki celibatu obračali hrbet. Po nekaterih ocenah naj bi bilo konec 20. stoletja v zvezni republiki Nemčiji 6000 poročenih duhovnikov, v Italiji in Franciji po 8000 ter v ZDA 17.000.

Še več jih je bilo tistih, ki so imeli spolne odnose z ženskami, ne da bi sklepali zakonsko zvezo.

Anketna poizvedba kolnske nadškofije je pokazala, da 76% vprašanih meni, da si velik del duhovnikov v nobenem primeru ne bi pomišljal živeti z žensko.

(Ne)smisel celibata

Celibat je s tem postal fikcija, česar ne morejo spremeniti niti papeževi poskusi opravičevanja celibata. Še najmanj učinkovit je bil poskus papeža Janeza Pavla II., ki ga je razposlal leta 1979 v pismu O duhovniški službi:

"Tisti, ki se zavzemajo za 'laizacijo' duhovniškega življenja in pozdravljajo nejne različne izrazne oblike, nas bodo prav gotovo pustili na cedilu, če bomo podlegli skušnjavi. Tedaj bi naša popularnost ugasnila in z njo vred tudi potreba po nas."

Ves smisel celibatskega načina življenja je skratka neverjetno nerodno zreduciral na precej neprepričljivo: 'biti popularen in iskan' s strani ljudi.

Za več branja na dano temo vam v branje priporočamo izčrpno knjigo prve profesorice katoliške teologije na svetu, Ute Ranke - Heinemann: Evnuhi za nebeško kraljestvo - Katoliška cerkev in spolnost od Jezusa do Benedikta XVI.

Razširjena 22. izdaja te knjige je v slovenščini pred dnevi izšla pri založbi Modrijan.

Evnuhi za nebeško kraljestvo

 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri