Vojna zvezd ima srečo – zagretim oboževalcem namreč nič ne ubije upanja.

  • 16.12.2015

Ljubezen pravih oboževalcev do tistega, kar obožujejo, je tako iskrena in popolna, da jih tudi najbolj bridka razočaranja ne potolčejo do čistega dna.

(Foto: Profimedia)

Dokazno gradivo so ljubitelji sage Vojna zvezd, ki je s prvimi tremi deli ustvarila artefakt filmske zgodovine, z naslednjimi tremi pa nekaj, kar premnogi označujejo za najslabši pop kulturni segment moderne zgodovine.

Zdaj, tik pred prihodom sedmega filma iz te mogočne inštalacije, oboževalci trepetajo z mešanimi občutki. Upajo, a upajo po tiho. Želijo že v naprej sovražiti sedmo Vojno zvezd: Sila se prebuja (Star Wars: The Force Awakens), ker si ne želijo ustvariti lažnih pričakovanj. Da se ne zgodi tragedija iz leta 1999, ko je George Lucas v dobrih dveh urah ubil otroka v njih. Otroka, ki se je desetletja prej hranil na Jedi vitezih, imperialističnih vojakih, in seksapilu zlatega nedrčka princese Leie.

Star Wars

Vojna zvezd ima za seboj nadvse specifičen kult družbeno funkcionalnih ljudi, ki postanejo ob vojnozvezdniških senzacijah popolnoma nefunkcionalni. Ko govorimo o predanosti tej legendarni sagi, govorimo o ljudeh, ki so leta 1999 ves mesec kampirali pred kinodvorano v San Franciscu, da bi si lahko Grozečo prikazen ogledali v ta­istem kinu, kjer so leta 1977 imeli premiero čisto prve Vojne zvezd.

To so ljudje, ki so čakanje v tej vrsti izkoristili za zaroko, ker je bila premiera nove Vojne zvezd tako signifikanten dogodek, da ga lahko čustveno nadgradi samo izliv večne ljubezni.

To so tudi ljudje, ki ob izidu novega dela Vojne zvezd kupijo po sedem kart. In to so ljudje, ki so danes, ko bi morali biti v pričakovanju sedme Vojne zvezd naravnost ekstatični, v resnici cinični. Upajo, a ne verjamejo. Kaj se je zgodilo?

George Lucas, ki mu je uspelo z zadnjimi tremi deli Vojne zvezd, predvajanimi med letoma 1999 in 2005, generirati toliko kolektivnega gneva, da se komiki šalijo, kako bi s časovnim strojem morali skočiti v preteklost in pokončati Hitlerja in Lucasa, da preprečimo dve največji katastrofi človeštva, se brani z morebiti celo legitimnim odgovorom. Češ, da ljudje, ki so uživali v Vojni zvezd leta 1977, niso ljudje, za katere so bili posneti novejši trije deli. Da so bili posneti za mlajšo publiko, ki pa je, kot kaže, v teh filmih uživala in je ni motilo, da ne vključujejo niti enega lika, za katerega lahko navijamo (ker se protagonist razvija v enega najbolj ključnih zlobcev filmske zgodovine, vsi drugi pa so le stranske vloge), da je mistični koncept sile degradiran na nivo nekakšnih telesnih bakterij in da so komični elementi tipa Jar Jar Binks tako podebiljeni, da so že rasistični. Je pa to seveda zmotilo vse zveste in sedaj odrasle ljubitelje Vojne zvezd.

Leta 2012 so studii Disney odkupili franšizo za mastne štiri milijarde dolarjev. Z novo Vojno zvezd bo Disney družina sklenila vrhunsko finančno leto. Zanje ta zgodba že ima srečen konec.

Za ljubitelje Vojne zvezd pa se upanje ne skriva v tem, kaj film je, ampak v tem, kaj ni. Ni predzgodba, kot so to bili tisti nesrečni trije deli po originalni trilogiji, ampak nadaljuje pripoved tam, kjer se je leta 1983 končala Jedijeva vrnitev.

Tako se bo film lahko popolnoma osredotočil na vse tisto, kar pozna in ljubi nekdo, ki je leta 1999 en mesec živel v šotoru pred kinodvorano in sanjal, kako ga ljubeče boža seksi princesa Leia v zlatem bikiniju.

Star Wars

Nova Vojna zvezd stavi na nostalgijo, zato se vračajo tudi originalna imena – Harrison Ford kot jezikavi Han Solo, Mark Hamill kot legendarni Luke Skywalker in Carrie Fisher kot večna princesa Leia.

Darjo Hrib

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri