“Življenje je prekratko, da bi živel sanje koga drugega."

Hugh M. Hefner

Vojna za planet opic (War for the Planet of the Apes)

  • 14.09.2017

S filmom VOJNA ZA PLANET OPIC (War for the Planet of the Apes) je opičja saga postala že polnovredna filmska franšiza in zdaj je jasno, da mir med inteligentnimi opicami in ljudmi ni nekaj, kar si lahko obetamo vsaj še nekaj delov.

(Foto: Profimedia)

6 fotografij v galeriji

Ne nazadnje so opice skorajda ljudje, in ker ljudje pač ne moremo iz svoje kože, tudi za tokratni konflikt niti na eni niti na drugi strani ni bil potreben več kot le en osebek, ki se vede kot egoističen megalomanski kreten. Nazadnje smo opice in ljudi pustili v relativno miroljubni situaciji, ki pa je traja le dobri dve leti, preden je prepad med vrstama odprla nova želja po maščevanju na eni in rasističnem idiotizmu na drugi strani. A že realnost nas uči, da prav takšne malenkosti običajno pripeljejo do globalne krize. Zato novega Planeta opica seveda ne gledamo kot diplomatske misije, ampak kot čisto pravi vojni film. Ljudje s svoje parcele udrihajo z vsem možnim vojnim arzenalom, opice pa kot opice stavijo na frače, sulice, občasno avtomatsko puško in obrambo z naravnim okoljem, a le zato, ker tankov pač ne znajo voziti. Na koncu zato utrpijo nepredstavljive izgube, a tudi za ljudi to ni nikakršna zmaga ‒ svojo dušo izgubljajo pod poveljstvom krvoločnega in neusmiljenega Poveljnika. Zelo nazoren prikaz dejstva, da smo v vojni ne glede na število žrtev vedno vsi poraženci.

Vojna za Planet opic se deloma gleda tudi kot vestern, le da imamo na konjih namesto kavbojev kar opice. Cezar, vodja opic, ki mu je uspelo doseči prvi mir med vrstama, se s tremi isto mislečimi primati odpravi na mistično potovanje, ki ga na eni strani vodi do Polkovnika, s katerim se je ta vojna začela in se lahko tudi konča, na drugi strani pa do soočanja s svojimi lastnimi temačnimi instinkti. To potovanje je nekakšen antipod vojnemu segmentu filma, kjer fizično nasilje nadomestijo bolj osebnostna, filozofska in tudi rasna vprašanja. Gre za pot, na kateri Cezar ugotovi, da to ni le iskanje edine rešitve, ampak tudi iskanje lastne duše. V srcu franšize je bilo namreč vedno skrito vprašanje, kdo so tu resnično dobri fantje in kdo zlobneži. Človeška logika nas sicer prvenstveno usmeri v idejo, da navijamo za ljudi, ker se bomo kakopak laže identificirali s svojo lastno vrsto kot pa s pobesnelimi, pa čeprav skorajda govorečimi opicami, toda meja med človekom in zverino je tu zelo tanka. Obe vrsti se začneta na najbolj esencialni ravni nevarno enačiti, mejniki med obema pa brisati. Ko Cezar s svojo malo odpravo tava po zasneženih vršacih gorovja Sierra, postaja vedno bolj človeški v tem, kako svojo misijo in svoj namen oblikuje v višji cilj. Da bi človeški dejavnik v opicah še bolj poudarili, orangutan Maurice na poti v skupino sprejme osirotelo in nemo človeško deklico, zapuščeno sredi zavojevanega in uničenega sveta, kar postane simbol morebitnega miru med vrstama. Miru ... morda nekoč v daljni prihodnosti.

TEKST Darjo Hrib
FOTO Profimedia

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri