Kaj bi Michael Moore za svojo domovino ukradel v Sloveniji?

  • 09.10.2016

Michael Moore spet počne tisto, kar počne najbolje – provocira rodno grudo. V namišljeni iluziji si zaželi, da bi ameriški poveljnik vojaških sil za svoje zavojevalne dejavnosti namesto marincev raje uporabil njega.

(Foto: Profimedia)

In tako se, opremljen z ameriško zastavo, odpravi v Evropo, da na stari celini pokrade vse dobre ideje in jih odvleče v ZDA. Njegov obisk, tu in tam celo nepopačeno komičen, je zavit v idejo invazije. Michael je v igranem dokumentarcu KOGA NAPASTI ZDAJ (WHERE TO INVADE NEXT) ameriški osvajalec, ki pod plapolajočo rdečebelo-modro zastavo z zvezdicami Združenih držav arogantno pleni najboljše, kar ima ponuditi Evropa, medtem ko mu, ironično, tega nihče ne brani. Kot Moore večkrat ugotovi, so dobre ideje v Evropi največkrat že bile skopirane iz, hja, ZDA. Tam pa so danes taiste ideje zavoljo novodobnega suženjstva v obliki krvoločnih študentskih kreditov in podobnih pohlepnih zablod korporativizma le še otožen spomin.

Michael Moore v tem tipično zgovornem dokumentarcu sicer ne koplje prav globoko. Vsako idejo, ki jo odkrije in zavzame v imenu ZDA, predstavi dokaj pavšalno, celo površno, a dovolj jasno, da v primerjavi s sistemom onstran Atlantika pokaže, da si socialni aspekti nekaterih evropskih držav res zaslužijo odliko, četudi jih morda imamo tu za popolnoma samoumevne in še zdaleč ne popolne. Moore obišče Norveško in se tam čudi odprtim zaporom in maksimalni zaporni kazni le 21 let, tudi za umor, medtem ko imajo tam tudi izredno nizko stopnjo kriminala. Obišče Italijo in obnemelo posluša o trinajsti plači in tem, da v Italiji delavci za čas kosila za dve uri odidejo domov, da lahko kosijo s svojo družino. Obišče tudi Nemčijo, kjer ga fascinira, kako jim je uspelo sprejeti svojo temačno zgodovino in se pred njo ne skrivajo, kot to morda počnejo ZDA s suženjstvom. Obišče celo Portugalsko, kjer s simpatičnima policistoma poklepeta o tem, da so tam vse droge popolnoma legalne, in ju pri tem draži, da ima v žepu kokain.

In ja, Moore obišče tudi Slovenijo (ki jo, kot se v vseh šalah o Sloveniji spodobi, pobalinsko okliče za Slovaško), da za zaprtimi vrati podeli nekaj besed z našim predsednikom Pahorjem (kamera ni imela vstopa, ker ... razlogi?), medtem ko mu nekdanji minister Ivan Svetlik podari idrijsko čipko v steklu, na kar Moore seveda pripomni: Še noben moški mi ni podaril čipke. A čipka ni edino, kar Moora fascinira v Sloveniji – pri nas svojo plenilsko zastavo zapiči v sistem brezplačnega študija, tudi za tuje študente. V prehodu med stavbama ekonomske fakultete ujame celo ameriško študentko, ki študira pri nas, in potem večino informacij o Sloveniji dejansko dobi od nje. Zdi se, da bi se morali na tale obisk malce bolje pripraviti.

V dobrih dveh urah Moore svoj idejni kolonializem zaključi ob berlinskem zidu v intenzivnem dialogu o Ameriki zdaj in nekoč, o Zahodu zdaj in nekoč ter o tem, kako je svoj čas ljudstvo stopilo v kup, da brani ne le tisto, kar mu pripada, ampak predvsem tisto, kar je prav. Kar je nedotakljivo. Tisto, kar si je v senci pohlepa, zaslužka in potrebi po vedno več, pustilo odvzeti. Dokumentarec Koga napasti zdaj ne šokira in ne razdraži, ker pokaže svet, ki nam je v bistvu zelo znan. In nas spomni, da smo lahko srečni, da tu, kjer smo, še imamo nekaj človečnosti. Ker tam, na cilju, proti kateremu tako vztrajno drvimo v prepričanju, da bomo doživeli med, mleko in nebeški obstoj, je v resnici le še pogorišče vsega, kar je nekoč bilo dos­tojno življenje.

Produkcija filma Koga napasti zdaj je bila skrivnost, da se v obiskanih državah ne bi mogli pripraviti na Moorov obisk. V dokumentarec je vključenih osem evropskih in ena afriška država (Tunizija).

Tekst: Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri