Film Robin Hood

  • 02.12.2018

Ko si Robin Hood zaželi biti Batman, začne dišati po nenavadni franšizi.

(Foto: Profimedia)

5 fotografij v galeriji

V Hollywoodu se je očitno pred časom pripetil sestanek, na katerem so skupini izvršnih producentov predlagali, naj posnamejo nov film o Robinu Hoodu. Potem se je moralo zgoditi nekaj od trojega: vsi izvršni producenti so bili predlagatelju te 'izvirne' ideje dolžni velikansko uslugo, ker jim je nekoč rešil življenja, vsi navzoči so bili zadeti od skisane porcije mehiškega kokaina ali pa je Hollywood odtaval že tako daleč od realnosti, da so tam dejansko vsi prepričani, da bomo ljudje drli v kino gledat filme samo zato, ker približno poznamo glavne junake.

Hollywood zadnje desetletje agresivno štanca vedno prozornejše filme o raznih stripovskih junakih in franšize so očitno odlična molzna krava, tako da zdaj skušajo vse, kar se le da, spremeniti v filmsko serijo, ki lahko z eno licenco prodaja vstopnice še leta in leta. To si očitno obetajo tudi od Robina Hooda, lika, ki je imel že trikrat preveč filmskih interpretacij, vključujoč eno parodijo (Robin Hood: Možje v pajkicah, 1993), ki jo imajo številni celo za najboljši film o Robinu Hoodu (vsi drugi pa navijajo za Kevina Costnerja v Princu tatov, 1991).

Leta 2018 nihče ni niti želel niti ni prosil za še en film o Robinu Hoodu (zadnjega smo gledali leta 2010 z Russellom Crowom v naslovni vlogi), sploh pa ne za film, narejen po principu novodobnih franšiznih produkcij, ki se bahajo s kičastimi efekti in kilavo naracijo. Dobili smo prav to – Robina Hooda, ki se gleda kot nesojeni otrok med Batmanom Christopherja Nolana in Vitezovo zgodbo, okrancljano z rokerskimi komadi. Film, ki zgovorno nakazuje na problematiko modernega Hollywooda in morda že kar celotne ameriške kulture, ki kanibalizira samo sebe in ustvarja enoznačne izdelke v zgolj novih preoblekah.

Novi Robin Hood tako ni Robin Hood. Je le sposojeno znano ime, nalepljeno na še en generičen akcijski ropot, ki si na vse pretege želi postati franšiza. Studii Lionsgate imajo kupljene pravice celotne štorije o angleškem plemenitem tatiču srednjega veka, zato že namigujejo (grozijo?), da bomo v prihodnosti gledali spin off filme o drugih likih iz družbe Robina Hooda in tako spoznavali njihove osebne zgodbe.

Po principu franšiz nam tako za začetni zagon v novem Robinu Hoodu predstavljajo izvorno zgodbo. Kdo je bil Robin Hood, preden je postal Robin Hood. In kot kaže, to ni Robin Hood, kot smo ga poznali doslej, ampak mišičast gimnastik, ki v enem skoku izvede 180-stopinjski obrat, v katerem izstreli kup puščic v levega in potem še v desnega sovraga. Model se požvižga na gravitacijo! Požvižga se tudi na poznano britansko uvidevnost, saj je herojski skrivnostnež tudi spogledljiv frajer ‒ precej bolj direkten je od zasanjanega Kevina Costnerja v Princu tatov. Še dobro, da ima novi Robin Hood ob sebi Jamija Foxxa v vlogi Malega Johna, kajti Jamie Foxx vedno deluje strašno profesionalno in je zato odličen kolega malce bolj norčavemu protagonistu. Da je zvezdniška mera polna, je poleg še Jamie Dornan kot Will Scarlet. Ja, taisti Jamie Dornan, ki je v Petdesetih odtenkih igral Christiana Greya. Če to niso pravi obrazi za kovanje nove franšize!

Da je mera absurdnosti polna, so liki večinoma odeti v anahronistična oblačila, tako da del možganov gleda srednji vek, drugi del pa poskuša zmedeno ugotoviti, zakaj so nekatere osebe v filmu oblečene v slogu 21. stoletja. Dialogi so instantni, nepremišljeni in bi jih lahko mirno umestili tudi v Misijo: Nemogoče ali pa v naslednje Maščevalce, ker se nihče ni trudil ohraniti kakršnekoli avtentičnosti časa in prostora dogajanja. Prav tako je to verjetno prvi filmski Robin Hood, ki popolnoma ignorira izvirni material in zgodbo zapelje v čisto svojo smer. No, to bi lahko bila rešilna bilka, saj bi lahko gledali zaplet, ki ga še ne poznamo, a kaj, ko hitro ugotovimo, da Hollywood več ne zanimajo zgodbe, ampak le še vizualni dražljaji, tako da na koncu morda sicer ne gledamo tipičnega Robina Hooda, a imamo vendarle občutek, da smo vse skupaj že videli. In tudi smo. V Asasinovem nazoru. V Maščevalcih. V tej ali oni industrijski filmski pokovki zadnjega desetletja.

Res škoda, da je Robin Hood, podobno kot nedavno bastardizirani Predator, klecnil pod težo pohlepa. Tako kot so tudi že in še bodo preštevilne druge vsebine, ki jih Hollywood spreminja v instant molznice, ker so pač ugotovili, da nova generacija danes filme gleda le še, ko se bliska in glasno ropota, vmes pa itak buljijo v mobilne telefone.

A obstaja upanje ... Upanje, da bodo tovrstni filmi pogoreli in se bo Hollywood vendarle zavedel, da njegova vloga ni le snemanje filmov, za katere predvidevajo, da jih nove generacije želijo gledati, in s katerimi si nesramno polnijo žepe producenti, igralci in še kdo, ampak snemanje filmov, ki niso znotraj popolnoma votli in jih okoli totalno nič ni. Praznih hollywoodskih franšiz je že krepko preveč, originalnosti, ustvarjalnosti in navdiha pa bore malo oziroma skoraj nič. Upamo, da bodo onkraj velike luže v prid vseh bitij tega planeta že kmalu to doumeli. S solzami upanja v očeh sebi in še posebej instageneraciji želimo, da upanje vendarle umre zadnje ..

TEKST Darjo Hrib FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri