Duhovi novega Hollywooda

  • 20.07.2016

Nekaj več kot 30 let se je o Izganjalcih duhov, ki so prvič nepredstavljivo navdušili svetovno publiko davnega leta 1984 (in potem z nadaljevanjem še leta 1989) vedelo le to, da se mora nekega dne pojaviti tretji del.

(Foto: Profimedia)

V to je verjel tudi Dan Aykroyd, eden od članov originalne postave nenavadnih herojev v delavskih kombinezonih, ki so Manhattan v osemdesetih reševali pred besnimi, sluz pljuvajočimi duhovi. Dan je namreč že pred leti kar sam prišel s scenarijem za tretje Izganjalce duhov, a nekako je bilo težko prepričati, da lahko spet navijamo za isto ekipo, ki počne iste stvari proti že videnim pošastim. In potem se je scenarij prekladalo po predalih, vmes so mu zamenjali naslov, Bill Murray, ki je bil že prvenstveno proti, češ da on ne nastopa v nadaljevanjih, pa je bil z vsakim letom le še bolj prepričan, da je vse skupaj slaba ideja. Sčasoma se je originalna postava zabavnih komikov in priložnostnih lovcev na paranormalno – Bill Murray, Dan Aykroyd, Harold Ramis in Ernie Hudson – dovolj postarala, da tega podviga ne bi niti želeli niti mogli izpeljati. Toda Hollywood je imel drugačne načrte.

Zdaj so tu – novi IZGANJALCI DUHOV (Ghostbusters). In so verjetno najbolj zapravljena priložnost, ki jo bomo to poletje gledali na velikem platnu. Zakaj? Ker se je zavrglo vse, kar so Izganjalci duhov predstavljali. Prvotno ekipo so zamenjali za štiri ženske, ki so sicer najboljše filmske komičarke, kar jih ameriška filmska infrastruktura premore, a so po nepotrebnem prilagodili tudi scenarij, ki se namesto kot grozljiva komedija gleda kot niz pošastno slabih stand up skečev. Ker so komičarke, so bili očitno prepričani, da bomo želeli od njih na vsakem koraku slišati šalo ali videti štorast moment. Zato je lahkotna komedija, ki je bila v prvih Izganjalcih bolj kot ne popestritev sicer resne in na trenutke grozljive zgodbe o invaziji duhov, v novih Izganjalcih osnova za čisto vsak kader. Vse je šaljivo, vse je zafrkancija, vse je traparija. Kot da je to parodija originala. Poleg tega film nikakor ne izkoristi tega, da je izganjalce zamenjal za izganjalke, ker preprosto ne dovoli, da so ženstvene.

K temu poklicu tako ne pristopajo ženstveno, ampak vse počnejo točno tako, kakor so poprej počeli moški. Rošada spolov je bila potemtakem popolnoma nesmiselna in verjetno le težnja po politični korektnosti. Bejbe torej lahko izganjajo duhove, a le, če se pri tem vedejo kot moški. Tudi duhovi niso izoblikovani v smiselne pošasti, niso nekaj motečega, niso grožnja, ampak le izhodišče za še dodatne slabe šale. Medtem ko je original mešal resnost in smeh, je rimejk popolnoma odstranjen od vsakršne tesnobnosti in prepričljivosti. Film vztraja pri tem, da je komedija in zgolj komedija. Seveda javnost ni ostala tiho. Odzivi na tako radikalne spremembe te kultne fantazijsko-akcijske komedije niso navdušujoči, ker nihče ni razumel, zakaj bi rimejk želel biti tako daleč od forme originala. Kakšen je sploh namen te predelave? Da v franšizo pritegnejo popolnoma novo generacijo gledalcev, ki jih ne moti zmeda kičastih, neonskih CGI-duhov in podpovprečne komičnosti, vse v iskanju najnižjega skupnega imenovalca? Dejstvo je, da se Hollywood spreminja. Industrija se je izpopolnila v aparat za molzenje marketinško determiniranih ciljnih skupin, ki nimajo nikakršne kritične distance do filmske umetnosti, ampak potrebujejo le nekaj slik z zvokom, da pozabijo na vsakdan. V tem balastu dražljajev pa zgodba očit­no ne igra nobene vloge.

  • Kot narekuje trend paradnih filmov se tudi v tretjih Izganjalcih na hitro pojavijo skriti gostje: originalna izganjalca Bill Murray in Dan Aykroyd, Sigourney Weaver in celo Ozzy Osbourne.
Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri