Drugi roman Gorana Vojnovića

  • 24.01.2012

Jugoslavija, moja dežela

2 fotografiji v galeriji

V iskanju vojnega zločinca

Vsi, ki so brali roman Čefurji raus! – in teh ni bilo malo: prodanih je bilo rekordnih 15 tisoč izvodov, ogromno izposojo pa imajo tudi knjižnice –, so z velikim navdušenjem pričakali nov roman pisatelja in reži­serja Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela (Beletrina, Študentska založba).

Zanj je že slutiti, da se bo po rezultatih branosti in ocenah kritike približal prvencu.

V prvem tednu od izdaje je namreč že pošla prva naklada, prav tako je romanu nemudoma pritrdila kritika. Povedano drugače: dobre rezultate Vojnovićevega romana Čefurji raus! lahko preseže samo novi roman Gorana Vojnovića.

Zgodba Jugoslavije, moje dežele je večplastnejša od tiste v Čefurjih. S prvencem smo izvedeli, kako se godi mladini priseljenskih staršev v Fužinah (in se ob tem včasih grenko, včasih prav prešerno smejali), zdaj pa smo na sledi Vladanu, sinu oficirja JLA, ki nekega dne izve, da njegov oče ni – kot mu je zatrjevala mama – umrl med balkansko vojno, temveč kvečjemu velja nasprotno: Vladanov oče je poskrbel, da je med vojno umrlo kar nekaj drugih (nedolžnih) ljudi, zaradi česar je na listi haaških obtožencev za vojne zločine.

V poskusu iskanja očeta in s tem svoje lastne identitete se Vladan odpravi na pot po državah nekdanje Jugoslavije, kjer se sreča s številnimi liki, s katerimi Vojnović izjemno dobro prikaže ne samo razloge
za nastanek vojne, ampak tudi stanje, ki ga je vojna vihra pustila za seboj.

Roman Jugoslavija, moja dežela v nobenem smislu ni idealistično obarvan, avtor ne poskuša zapovedati neke obče resnice, ampak si prizadeva, da bi jo – skupaj z bralcem – odkril, zavedajoč se, da ene same resnice zagotovo ni. Pri tem je tako kot v prvencu na trenutke izjem­no duhovit, bo pa bržkone držalo, da je v novem romanu več grenkega kot prešernega humorja.

Tisto, kar nas ob branju najbrž še najbolj presune, je Vojnovićeva neverjetna sposobnost vživljanja v komplek­sne psihološke sheme svojih junakov, obenem pa je navzoče močno sočustvovanje z junaki ne glede na to, ali gre za grešnike ali svetnike, žrtve ali rablje.

Vojnović si prizadeva ujeti celoto posameznikove izkušnje, pri čemur mu je docela jasno, da stvari nikoli niso črno-bele, še manj preproste.

Če sklenemo: ob odličnem romanu Čefurji raus! smo menili, da je nemogoče, da bo Vojnović napisal kaj, kar bo še boljše, a smo se pošteno ušteli. Vojnović se je s Čefurji šele ogreval.

Tekst Dijana Matković, foto Urška Košir

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri