To je digitalna prihodnost, ki jo napoveduje Googlov direktor inženiringa Ray Kurzweil

  • 30.06.2016

Številni menijo, da je avtor, izumitelj in podatkovni znanstvenik Ray Kurzweil prerok digitalne dobe. Nekateri pravijo, da je popolnoma trčen. Kurzweil, ki kot Googlov direktor inženiringa vodi ekipo več kot 40 ljudi, meni, da nas napredek v tehnologiji in medicini potiska proti nečemu, kar imenuje singularnost, proti obdobju globoke kulturne in evolucijske spremembe, ko bodo računalniki postali pametnejši od možganov in bodo omogočili ljudem – meni, vam, tipu s čopom, ki stoji v vrsti pred vami v trgovini –, da bodo živeli večno. To naj bi se zgodilo leta 2045.

(Foto: Alex Freund)

Raymond Kurzweil se je rodil 12. februarja 1948 in še vedno govori preprosto, nosljajočo govorico domačega Queensa v New Yorku. Njegovi starši so judje, ki so pobegnili iz Hitlerjeve Avstrije, toda Kurzweil je odraščal v unitarijanski cerkvi. Častil je predvsem znanje in zlasti računalnike. Njegova babica je bila ena prvih Evropejk, ki si je prislužila doktorski naziv iz kemije. Rayev stric, ki je delal v podjetju Bell Labs, ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja učil računalništva in pri petnajstih letih je Kurzweil že pisal programe za pomoč pri domači nalogi. Dve leti pozneje je napisal kodo za analiziranje in ustvarjanje glasbe v slogu različnih slavnih skladateljev. S programom si je prislužil prestižno nagrado na tekmovanju Westinghouse Science Talent Search, ki je 17-letniku prinesla povabilo v Belo hišo. Tistega leta je Kurzweil v televizijskem šovu I've Got a Secret ['imam skrivnost'] pritisnil nekaj gumbov na podatkovnem procesorju, velikem kot manjši avtomobil. Ta je izkašljal originalno partituro, ki bi jo bil prav lahko napisal Brahms.

Ko je diplomiral iz računalništva in kreativnega pisanja na bostonskem Massachusets Institut of Technology (MIT), je začel prodajati svoje izume, tudi prvi optični sistem za prepoznavo znakov, ki je lahko prebral besedilo v kateremkoli običajnem slogu. Kurzweil je vedel, da bi 'bralni stroj' lahko pomagal slepim, a da bi ta stroj deloval, je moral najprej izumiti sintetizator za pretvorbo pisnega besedila v govor, pa tudi optični bralnik – oba se še vedno množično uporabljata. V osemdesetih letih 20. stoletja je Kurzweil ustvaril prvo elektronsko klaviaturo, ki je posnemala zvoke velikega klavirja in številnih drugih inštrumentov. Če ste bili kdaj na rokovskem koncertu, ste verjetno že videli napis Kurzweil na zad­njem delu sintisajzerja.

Dandanes Kurzweil igra vlogo tehnološkega oraklja za elito iz Silicijeve doline. Njegovi knjižni uspešnici The Age of Intelligent Machines in The Singularity Is Near [Doba inteligentnih strojev in Singularnost se približuje] razkrivata srhljivo natančne napovedi o umetni inteligenci, biotehnologiji in človeški evoluciji. Velik del njegovega dela zveni kot znanstvena fantastika, a Kurzweil svojo vizijo racionalno predstavlja na simpozijih, na predavanjih na univerzah in na konferencah, kot sta SXSW in TED.

Pri 68 letih ima Kurzweil prste vmes pri kar nekaj projektih. Soustanovil je Singularity University, raziskovalni inštitut in možganski trust, ki raziskuje, kako lahko znanost reši izzive človeštva, kot so pomanjkanje vode, prenaseljenost in pomanjkanje energije. Njegova ekipa pri Googlu razvija orodja za umetno inteligenco in razumevanje naravnega jezika, vključno z nizom računalniških sogovornikov – t. i. chatbots, ki se znajo pogovarjati in imajo različne osebnosti. V prostem času je Kurzweil ustanovil investicijski sklad, pravkar pa je dokončal tudi prvi roman. Je mož, oče in dedek. Playboyev sodelavec David Hochman je s Kurzweilom v San Franciscu preživel kar nekaj časa. »Pogovor z Rayem je kot klepet z Einsteinom, Spockom in Googlovimi fanti naenkrat,« pravi. »Njegova inteligenca je brezmejna.

Ve vse o vsem, vse pa filtrira skozi prizmo tistega, kar je trenutno v ospredju računalniškega sveta.« Kurzweil, ki je nosil Googlovo uro na eni roki in uro z Mikijem Miško na drugi, je govoril ure in ure, njegove oči pa so bile zazrte nekam v poldaljavo, kot da bi bil v nekakšnem transu,« pravi Hochman. Največje presenečenje? »Skupaj sva preživela dva dneva in Ray ni niti enkrat preveril elektronske pošte ali sporočil.«

PLAYBOY: Govorite o bližnji prihodnosti, v kateri nanoboti živijo v našem krvnem obtoku, možgani pošiljajo podatke v oblak, ljudje pa nikoli ne umrejo. Zveni grozljivo.

KURZWEIL: Ko ljudje govorijo o prihodnosti tehnologije, zlasti umetne inteligence, imajo zelo pogosto v mislih distopičen model hollywoodskih filmov, v katerem se ljudje bojujejo proti strojem. Moje mnenje je, da bomo ta orodja uporabili tako, kot smo uporabili vsa druga – za izboljšanje svojih zmogljivosti. V tem primeru bomo izboljšali najpomembnejšo lastnost, ki jo imamo, in sicer inteligenco.

Zmogljivost informacijske tehnologije se vsako leto podvoji. Hkrati se cena enake funkcionalnosti vsako leto prepolovi. Vse to so lastnosti tega, kar imenujem zakon pospešenega vračanja. To je razlog, da lahko kupite telefone iphone ali android, ki so dvakrat boljši kot tisti izpred dveh let, za polovično ceno. Moj pametni telefon je več tisočkrat zmogljivejši in več milijonkrat cenejši kot 11-milijonski računalnik IBM 7094, ki sem ga leta 1965 uporabljal kot dodiplomski študent na MIT. A to ni najbolj zanimiva lastnost mojega telefona. Če želim pomnožiti njegovo računal­niško in komunikacijsko moč z 10.000 – to pomeni, če moram dostopati do 10.000 računalnikov –, lahko to naredim v oblaku, in to se dogaja ves čas. Tega se niti ne zavedamo. Ko poskušate izvesti zapleten jezikovni prevod, zapleteno iskanje ali veliko drugih vrst izmenjav, dostopate do tisočev računalnikov, medtem ko v miru sedite v kakšnem parku. V prihodnjih nekaj desetletjih bomo z združevanjem s temi orodji postali pametnejši.

PLAYBOY: Ljudje se spreminjamo v pametne telefone?

KURZWEIL: S temi nebiološkimi tehnolo­gijami se spajamo. Smo že na tej poti.

Tale android, ki ga nosim za pasom, še ni znotraj mojega telesa, a to je arbitrarna razlika. Je del tega, kar sem – ne nujno sam telefon, temveč povezava z oblakom in vsemi viri, do katerih lahko tam dostopam.

PLAYBOY: Ali ni dovolj to, kar nam je dala narava?

KURZWEIL: Zmogljivost možganov je omejena. Vsaj milijonkrat počasnejši so kot

računalniška elektronika. Del možganov, kjer poteka mišljenje, se imenuje neokorteks. To je zelo tanka struktura okoli možganov, ki se je pojavila pred 200 milijoni let s sesalci, ki so spadali med glodavce. Velik preskok se je zgodil pred dvema milijonoma let, ko so humanoidi z razvojem dobili veliko čelo. Če pogledate druge primate, vidite, da imajo usločeno čelo. Nimajo čelnega režnja. Po zaslugi tega dodatnega dela neokorteksa smo sposobni višjih ravni abstrakcije, to pa je bil dejavnik, ki nam je omogočil izum najprej jezika, pa tudi pojavov, kot sta humor in glasba. Nobena druga žival nima smisla za ritem. Nobena druga žival ne zna pripovedovati vicev.

PLAYBOY: Če torej priklopimo možgane na stroje, bomo postali eksponentno pametnejši in očarljivejši?

KURZWEIL: Točno. Do tridesetih let tega stoletja bomo imeli nanobote, ki bodo lahko skozi kapilare neinvazivno vstopili v možgane, se povezali z neokorteksom in ga praktično povezali s sintetičnim neokorteksom, ki na enak način deluje v oblaku. Tako bomo imeli dodaten neokorteks, tako kot smo razvili dodaten neokorteks pred dvema milijonoma let, in uporabili ga bomo tako, kot smo uporabili čelni reženj: za pridobitev dodatnih ravni abstrakcije. Ustvarili bomo globlje oblike komunikacije, kot jih poznamo danes, globljo glasbo in bolj smešne vice. Postali bomo zabavnejši. Bolj seksi. Sposobni bomo bolje izražati čustva ljubezni.

PLAYBOY: Kako natančno bo to videti s stališča uporabnikov?

KURZWEIL: Recimo, da hodim po cesti in opazim, da se mi približuje Larry Page, moj šef pri Googlu. Tri sekunde imam, da rečem nekaj pametnega, in 300 milijonov modulov v mojem neokorteksu za to ne bo zadostovalo. Za dve sekundi potrebujem milijardo modulov. Do teh bom lahko dostopal v oblaku, tako kot lahko dostopamo do dodatne računalniške zmogljivosti v oblaku za mobilne telefone, in rekel bom lahko točno tisto, kar je treba. Toda v resnici ne vemo, kako bo vse skupaj videti. Ko bomo mišljenje razširili v oblak, bo naša inteligenca zrasla prek vsega, kar lahko trenutno dojemamo. Naša intuicija glede prihodnosti je linearna. Možgani so tako naravnani. Pred deset tisoč leti bi nekje zunaj zasledovali neko žival in pričakovali, da bo postopoma začela teči hitreje. Linearno bi predvidevali, kam bo šla, da bi jo lahko ujeli. Takšna vrsta mišljenja je bila razumljiva, a ni upoštevala eksponentne rasti, kot jo vidimo pri tehnologiji. Približujemo se točki, ko bo tehnološki napredek tako hiter, da mu bo z vsakdanjo človeško inteligenco nemogoče slediti. To je obzorje, onkraj katerega so koncepti, ki jih poznamo, tako spremenjeni, da si jih je težko zamisliti.

PLAYBOY: To obzorje imenujete singularnost. Zakaj ste napovedali njen prihod tako natančno za leto 2045?

KURZWEIL: Nebiološka inteligenca, ki jo bomo ustvarili v tistem letu, bo dosegla raven, ki bo milijardokrat zmogljivejša kot vsa človeška inteligenca danes. A dramatične spremembe se bodo zgodile že pred tem. Glede teh letnic sem dosleden že desetletja. Ena je leto 2029; takrat bodo računalniki prestali Turingov test, kar pomeni, da jih bo v pogovoru nemogoče ločiti od človeške inteligence.

PLAYBOY: Kako nam bo to pomagalo živeti dlje?

KURZWEIL: Začnimo pri genetiki, ki se zdaj imenuje biotehnologija. Ta začenja kore­nito spreminjati klinično prakso in bo v enem ali dveh desetletjih popolnoma preobrazila medicino. Lotili smo se reprogramiranja zastarele programske opreme živ­ljenja – 23 tisoč majhnih programov v telesu, ki jih imenujemo geni. Programiramo jih za preprečevanje bolezni in staranja.

V centru za raziskave sladkorne bolezni Joslin v Bostonu so izklopili gen, ki uravnava inzulinski receptor za maščobe ta telesu pove, naj zadrži prav vsako kalorijo v maščobnih celicah. To je bila dobra ideja pred deset tisoč, ko so se naši geni razvijali, ker se bo naslednja lovna sezona morda iztekla nekoliko slabše. Danes pa je ta gen razlog za epidemijo debelosti, za sladkorno in srčne bolezni. Radi bi ga izklopili. To so preizkusili na živalih. Živali so požrešno jedle in pri tem ostale suhe. Niso dobile sladkorne bolezni. Niso do­bile srčnih bolezni. Prav tako so živele 20 odstotkov dlje. To pa je samo en primer od 23 tisoč genov.

Sodelujemo s podjetjem, kjer ljudem dodajo gen, katerega odsotnost povzroča neozdravljivo bolezen pljučno hipertenzijo, in pri poskusih na pacientih se je takšno zdravljenje dejansko obneslo. Gene lahko odvzemamo. Lahko spreminjamo matične celice, da imajo želene učinke, na primer obnavljanje srca, če je bilo poškodovano med srčnim napadom, kar se zgodi pri polovici vseh ljudi, ki so preživeli srčni napad.

Gre za to, da je varovanje zdravja zdaj predmet informacijske tehnologije, za katerega veljajo enaki zakoni pospeševanja in napredka, kot jih vidimo pri drugih tehnologijah. Kmalu bomo sposobni obnoviti vsa tkiva in organe v telesu ter razviti zdravila, ki se bodo neposredno lotila temeljnega presnovnega procesa bolezni, namesto pristopa 'zadeni ali zgreši'. Nanotehnologija pa je področje, kjer se zares gibljemo onkraj biologije.

PLAYBOY: Robotki, ki se v žilah bojujejo proti boleznim?

KURZWEIL: Da. Do leta 2020 bomo začeli uporabljati nanobote, ki bodo dokončali naloge imunskega sistema. Naš imunski sistem je krasen, a se je razvil pred tisočletji, ko so bile razmere drugačne. Ni bilo v interesu človeške vrste, da bi posamezniki živeli zelo dolgo, zato so posamezniki večinoma umrli v dvajsetih letih. Pričakovana življenjska doba je bila 19 let. Imunski sitem se na primer slabo obnese pri raku. Misli, da ste rak vi. Raka ne obravnava kot sovražnika. Tudi pri retrovirusih ne deluje prav dobro. Ne deluje pri stvareh, ki nas večinoma doletijo v zrelih letih, ker ni predviden za dolgoživost.

Nalogo, ki jo je začela narava, lahko dokončamo z nebiološko celico T. Celice T so dejansko nanoboti – naravni. Velike so kot krvna telesca in so precej inteligentne. Sam sem pod mikroskopom gledal eno od svojih celic T, kako napada bakterije. Celice T bi lahko programirali za spopadanje z vsemi patogeni; če bi se pojavila nova vrsta sovražnika, na primer nov biološki virus, pa bi z interneta prenesli novo programsko opremo.

Ko se bodo v tridesetih letih tega stoletja nanoboti uveljavili, bodo v krvnem obtoku ubijali patogene, odstranjevali nesnago, čistili strdke in tumorje v telesih, popravljali napake v DNK in dejansko preobrnili proces staranja. Neki raziskovalec je z napravo v velikosti krvnega telesca pri podganah že ozdravil sladkorno bolezen tipa 1.

PLAYBOY: Če torej zdržimo še 15 let, bomo pravzaprav lahko živeli večno?

KURZWEIL: Mislim da bomo okrog leta 2029 dosegli točko, ko bo medicinska tehnologija pričakovani življenjski dobi vsako leto dodala po eno leto. S tem ne mislim pričakovane življenjske dobe od dneva rojstva, temveč pričakovano življenjsko dobo preostanka življenja.

PLAYBOY: To je pa kar veliko ponovitev Prijateljev. Nam ne bo dolgčas?

KURZWEIL: Dolgčas je vsekakor eden od izzivov. Če bomo stoletja počeli vedno iste stvari, bo življenje postalo zelo dolgočasno. A to se bo zgodilo samo, če bomo življenje močno podaljšali, ne da bi ga tudi močno razširili. Zato si bomo pove­čali inteligenco, kar že počnemo, ko se bomo združili neposredno s to tehnologijo in razširili svoje mišljenje v oblak, pa mu bomo dodajali nove ravni abstrakcije.

Tako kot takrat, ko smo se iz primatov razvili v ljudi in izumili umetnost, glasbo in znanost, bomo s tem dodatnim neokorteksom izumili še globlje oblike komunikacije in dejavnosti ter spet dodajali nove ravni neokorteksu in mu povečali obseg. Imeli bomo fantastična virtualna okolja. Uživali bomo lahko katerokoli zemeljsko okolje, a bomo imeli tudi fantastična imaginarna okolja, ki jih bo omejevala samo naša domišljija in postala bodo veličastnejša.

V tridesetih letih tega stoletja bova lahko na stotine milj narazen, pa se bo zdelo, kakor da sediva skupaj, tako kot zdaj – obstajajo celo tehnologije, ki nama bodo omogočale, da se drug drugega dotakneva. Pravzaprav imam v zvezi s tem nekaj patentov. Facebookov dvemilijardni prevzem kompleta za virtualno resničnost Oculus Rift je samo eden od znanilcev prihajajoče dobe navidezne resničnosti. Danes tehnologija ni ravno realistična, a do sredine dvajsetih let – ko bodo retinalne naprave prenašale podobe neposredno v mrežnico, ko bomo imeli podobne naprave v ušesih in druga tipala, ki stimulirajo občutek dotika – bova lahko na različnih lokacijah, počutila pa se bova, kot da sediva za mizo v Tadž Mahalu ali se sprehajava po navidezni sredozemski plaži in pri tem na obrazih čutiva vlažen topel zrak.

Do tridesetih let bo ta tehnologija znotraj živčnega sistema. Omenil sem nanobote, ki bodo povezali neokorteks z oblakom. Druga aplikacija bo pošiljala signale neposredno v neokorteks, kot da prihajajo od čutil. Možgani se bodo počutili, kot da so v navidezni resničnosti. Izredno realistično bo, sodelovala pa bodo vsa čutila.

PLAYBOY: Seks pogosto utira pot tehnologiji. Zdi se, da bo v prihodnosti precej inovacij na tem področju.

KURZWEIL: Da. Zgodnja uvedba novih komunikacijskih tehnologij pogosto vključuje aplikacije za seks. Gutenbergova prva knjiga je bila Biblija, a so ji sledili veliko bolj pohujšljivi naslovi. Isto se je zgodilo s filmom, videokaseto, internetom in izdelki, kot je navidezni svet Second Life [Drugo življenje], ki je bil zgodnji poskus navidezne resničnosti in ima ogromno sekcijo za odrasle. In ko bo postala navidezna resničnost bolj realistična, bo spolna aktivnost zagotovo izjemno priljubljena.

PLAYBOY: Kako si predstavljate prihodnost seksa?

KURZWEIL: Ne samo da bomo lahko seksali drug z drugim na različnih lokacijah, temveč bomo lahko izbirali, kdo smo in kdo je naš partner. V navidezni resničnosti ti ni treba biti v istem telesu, kot ga imaš v pravi resničnosti. Partnerja bosta recimo lahko zamenjala vlogi in izkusila zvezo z druge perspektive. Ljubimki boš lahko posredoval bolj idealizirano različico sebe, ona pa bo lahko po željah spreminjala tvoj videz.

PLAYBOY: Torej za spolne partnerje prihodnosti ne boš smel biti 'običajen'? Vsi bomo imeli superidealizirano fizično obliko?

KURZWEIL: Mislim, da bomo razširili svoje dojemanje običajnega. Pa saj to že počnemo. Ljudje s svojimi telesi počnejo stvari, ki so pred nekaj desetletji veljale za čudne, zdaj pa so del sodobne kulture, na primer tatuji in pirsingi, pa tudi plastična kirurgija. V navideznih resničnostih nekateri ustvarjajo avatarje, ki so jim zelo podobni, drugi pa ustvarjajo fantastična nova bitja. Glede na svobodo navidezne resničnosti mislim, da se bo spremenilo naše dojemanje estetike, tako da nam ne bo treba biti ves čas ista oseba, a bomo še vedno lahko, če bomo tako želeli.

PLAYBOY: Kar opisujete, bi lahko spremenilo samo naravo odnosov in celo ponovno definiralo, kaj pomeni zvestoba enemu partnerju.

KURZWEIL: Do neke mere smo že ločili biološko funkcijo seksa od njegovih komunikacijskih, čutnih in rekreacijskih namenov. Lahko seksamo, ne da bi imeli otroke, in celo imamo otroke, ne da bi seksali. V navidezni resničnosti bomo imeli še več možnosti eksperimentiranja.

Že zdaj je treba definirati več stvari kot v preteklosti. Je gledanje pornografije nezvestoba? No, pari se glede tega ne strinjajo. Ljudje so različnih mnenj. Seksualna komunikacija po internetu, je to nezvestoba? Nekateri menijo, da je, po mnenju drugih ni. Če se boš naveličal svojega partnerja, ga boš lahko spremenil v koga drugega ali pa spremenil sebe. Tudi ta možnost bo na voljo.

PLAYBOY: Vi in vaša žena sta poročena že več kot 40 let. Toda ali obstaja kdo, za katerega lahko rečete, da bi si želeli živeti v njegovem telesu?

KURZWEIL: Dobro vprašanje. Tega me še niso vprašali. Verjetno v kakšni pri­vlačni ženski. Če bi moral izbirati? Amy Adams. Všeč mi je, kako drzno uporablja svoje telo.

PLAYBOY: Fascinantno. Vam je všeč še katera iz pop kulture?

KURZWEIL: [nekoliko pomisli] Taylor Swift.

PLAYBOY: Taylor Swift poslušate?

KURZWEIL: Ja. Precej čustvena pevka je, pa tudi njen glas se je izboljšal. Teardrops on My Guitar je krasna pesem. Upal sem, da jo bom srečal na lanski podelitvi gremijev, a je sedela predaleč od mene.

PLAYBOY: V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ste izumili glasbeni sintetizator kurzweil K250, prvo klaviaturo, ki je bila sposobna posnemati zvoke velikega klavirja in drugih inštrumentov. Med njegovimi številnimi oboževalci so Stevie Wonder, Eric Clapton in Prince. Ali bi želeli deliti z nami kakšen zvezdniški trenutek?

KURZWEIL: Nič pretresljivega. S Steviejem Wonderjem sva se spoprijateljila leta 1976, ko se je povabil v mojo pisarno, da bi poslušal Kurzweilov bralni stroj za slepe. Z ženo sva se družila z Rayem Charlesom. Nedolgo tega je Alanis Morissette pristopila k meni na letališču in se mi zahvalila za klaviaturo kurzweil. Saj je lep občutek, a sem bil vedno med bolj sramežljivimi. Nestrukturirane socialne situacije me delajo živčnega.

PLAYBOY: Vsake generacije se oprime določena psihološka oznaka in kvazipsihiatri danes radi vsepovprek opletajo s pojmoma avtizem in Aspergerjev sindrom. Nekateri so s tema izrazoma opisali tudi vas.

KURZWEIL: Pri sebi in nekaterih sodelavcih, ki so briljantni tehnologi, opažam nekaj socialnih zadreg. A smo dovolj inteligentni, da to pomanjkljivost kompenziramo in najdemo načine za interakcijo z ljudmi. Vedno me je bilo groza koktajl zabav, a sem vedno imel dobrega moškega prijatelja in že pri zgodnjih letih sem se znal približati ženskam. Svojo ženo sem spoznal na zabavi in jo polil z vinom po hlačah, mogoče je bilo nalašč. Vztrajal sem, da hočem popivnati, medtem ko so bile njene noge še vedno v njih. Zelo hitro sva se zaljubila in se v enem letu zaročila.

PLAYBOY: Pojdiva naprej. Vaš delodajalec Google je zdaj velikan. Kako mu uspeva, da ne postane drugi IBM?

KURZWEIL: Mislim, da se vodstvo Googla, tako kot vsi razsvetljeni tehnološki voditelji, zaveda, da so paradigme kratkega roka in da se je treba stalno prilagajati. Ne moreš se vedno zanašati na eno paradigmo in en algoritem, čeprav je PageRank, na katerem temelji spletni iskalnik, zagotovo eden najuspešnejših algoritmov v zgodovini.

Pri Googlu vedno iščemo nove ideje in ljudi, ki znajo pripeljati do idej in uspeha. Sam vodim ekipo več kot 40 resnično briljantnih znanstvenikov. Delamo na razumevanju naravnega jezika, da bi računalnike naučili razumeti dokumente, in ekipa je res neverjetna. To je pravzaprav naj­pomembnejši adut, ki sem ga odkril pri Googlu: talent.

PLAYBOY: Mislite, da bodo čez sto let univerze še vedno kaj veljale?

KURZWEIL: V te institucije se stekajo in­teligentni ljudje. Dobre ideje nastanejo, ko veliki umi staknejo glave. Toda izob­raževanje se spreminja. Ena od dobrih stvari, ki nam jih bo prinesla tehnologija, je zelo kakovostno izobraževanje, od vrtca do univerze, vse zastonj in vse po spletu – tudi interakcija z učitelji in sošolci. Mislim, da bi morala biti primarna naloga izobraževalnih sistemov, da ljudi vseh starosti spodbujajo k projektom in k učenju iz teh projektov. Najpomembnejša realnost tega, kar imenujemo Silicijeva dolina, je svoboda, da ti spodleti. Tu temu rečemo spodletela izkušnja. Če želiš biti podjetnik, moraš biti optimist.

PLAYBOY: Vi ste vsekakor optimist. A v veliko pogledih je svet vse bolj težaven in vse nevarnejši. Pomislite samo na nenehno nasilje na Bližnjem vzhodu ter totalitarne režime v Afriki in Severni Koreji, da sploh ne omenjamo korupcije, rasizma in pohlepa.

KURZWEIL: No, jaz vseh teh pojavov ne bi metal v isti koš. Kljub režimom, ki kratijo svobodo, se premikamo v pravo smer, proti večji svobodi in demokraciji. To ni bila vedno filozofija sveta. Hočem reči, da pred 200 leti ni bilo skoraj nobene demokracije, pred 100 leti pa le nekaj. Ni vsaka današnja družba popolna demokracija, a jih večina verjame, da je to zaželena norma, ki bi jo morali slediti.

Živimo v času največje blaginje in miru v človeški zgodovini. Steven Pinker v knjigi The Better Angels of Our Nature [Boljši angeli naše narave] piše o močnem eksponentnem upadanju nasilja. Možnost, da te ubijejo, je bila pred stoletji veliko večja kot danes, ker je pred stoletji vladalo skrajno pomanjkanje virov. Tudi na tem področju tehnologija tlakujejo pot napredku. Po eni strani vidimo več nasilja, ker ga ljudje slikajo s telefoni, toda s tem se širi ozaveščenost. Če je bila v preteklosti uničena sosednja vas, za to morda sploh niste slišali.

Človeško življenje se je neizmerno izboljšalo. Revni imajo na razpolago udobje, ki ga pred stoletjem ali dvema niso imeli niti kralji in kraljice, na primer hladilnike in stranišča, da sploh ne omenjamo računalnikov, televizije in posnete glasbe.

PLAYBOY: Velika digitalna ločnica ločuje tiste, ki imajo dostop do komunikacijske tehnologije, in tiste, ki ga nimajo. Ali se ne bo ta prepad samo še povečal?

KURZWEIL: Ne, ljudje mislijo, da svet postaja vse revnejši, a po podatkih Svetovne banke se je revščina v Aziji v zadnjih 20 letih zmanjšala za 90 odstotkov, ker so družbe s primitivnih kmetijskih gospodarstev prešle na cvetoča informacijska gospodarstva. Internet pospešeno vstopa na območja v razvoju. Otrok v Afriki s pamet­nim telefonom ima inteligentnejši dostop do informacij, kot ga je imel pred 15 leti ameriški predsednik, in tak napredek se zelo hitro širi. Svet je do skrajnosti drugačen, kot je bil pred generacijo ali dvema.

PLAYBOY: V zanimivih časih živimo.

KURZWEIL: Zelo zanimivih. Ljudje pravijo, da ne bi želeli večno živeti. Njihov pomislek je pogosto povezan s tem, da ne želijo stoletja živeti tako, kot si predstavljajo, da živi tipičen 99-letnik – šibak, bolan in priklopljen na aparate. Saj sploh ne govorimo o tem. Govorimo o tem, da bi ostali zdravi in mladi, da bi preobrnili proces staranja in bili dolgo časa v svoji idealni formi. Ljudje se ne zavedajo niti tega, koliko neverjetnih stvari bi videli skozi čas – sprememb, inovacij. Jaz bi si kar želel še malo ostati.

PLAYBOY: Lani je Bill Gates izjavil: »Zdi se precej egocentrično, da bogataši financirajo stvari, ki bi jim omogočile daljše življenje, medtem ko sta na svetu še vedno malarija in tuberkuloza.«

KURZWEIL: Bill Gates popolnoma ignorira 50-odstotno stopnjo deflacije, ki velja za informacijsko tehnologijo. Da si si pred 20 leti lahko privoščil mobilni telefon, si moral biti bogat. Niso ravno dobro delovali. Uporabni so bili samo za eno stvar – telefoniranje, to so delali slabo in ni jih bilo mogoče dati v žep. Danes obstaja na milijarde mobitelov, ki počnejo milijon stvari in so domala zastonj. Do takrat, ko tehnologija deluje dobro, si jo lahko privošči skoraj vsak. Do leta 2020 na splošno ne bomo potrebovali toliko bogastva.

PLAYBOY: V prihodnosti ne bomo potrebovali denarja?

KURZWEIL: Preživeli bomo lahko z zelo malo denarja. Ne pravim, da sem zagovornik tega. Denar bo pomemben. A do dvajsetih let tega stoletja bomo lahko večino materialnih stvari, ki jih potrebujemo, natisnili s 3D-tiskalniki in podobnimi tehnologijami. Oblačila bomo lahko tiskali za nekaj centov na kilogram, toliko namreč stane 3D-tiskanje, imeli pa bomo tudi prosti trg z brezplačnimi dizajni, ki jih bomo lahko prenesli, in natisnili z domačim tiskalnikom.

PLAYBOY: Kaj pa energija in prehranske potrebe?

KURZWEIL: V naslednjih 20 letih bomo zagotovo izpolnjevali vse energetske potrebe s sončno energijo in drugimi obnovljivimi viri. Energije je na pretek – od sonca je bomo imeli 10.000-krat več, kot je potrebujemo – in na obnovljive vire energije ne bomo presedlali samo zato, ker nas skrbi vpliv na okolje, temveč ker bodo cenejši in bolj ekonomični.

Z uporabo drugih novih tehnologij, kot je t. i. Frača, destilacijski sistem za čiščenje vode izumitelja Deana Kamena, znamo zelo poceni – zlasti z nizkocenovno energijo – prečistiti in razsoliti vodo. Zgodila se bo revolucija vertikalnega kmetijstva, po kateri bomo gojili hrano v navpičnih zgradbah ter reciklirali vse sestavine in vire, tako da ne bo nobenega vpliva na okolje – v nasprotju z okoljsko katastrofo, ki jo povzroča tovarniško kmetijstvo. Tu so še sadje brez pesticidov, hidroponično gojenje sadja in zelenjave, pridobivanje mesa s kloniranjem.

PLAYBOY: Veliko vaših preteklih napovedi je bilo točnih, a kar nekajkrat ste se tudi zmotili. V knjigi The Singularity Is Near [Singularnost se približuje] ste napisali, da se bomo do leta 2015 pri čiščenju hiš lahko zanašali na robote.

KURZWEIL: Mislim, da tega nisem dejansko rekel, a če guglate moje napovedi, boste videli, da sem bil z napovedmi kar blizu. Svoje napovedi za leto 2009 sem analiziral v knjigi The Age of Spiritual Machines [Doba duhovnih strojev], ki sem jo napisal v poznih devetdesetih letih. Od 147 napovedi jih je bilo 86 odstotkov pravilnih. Celo nekatere izmed napačnih napovedi, na primer samovozeči avtomobili, niso bile tako zelo napačne. Zmotil sem se le za nekaj avtomobilov. Na splošno sem šel kar v pravo smer.

PLAYBOY: Veste, kolikšen je vaš IQ?

KURZWEIL: Ko sem bil otrok, so izmerili, da je 165, od takrat pa ga nisem več meril.

PLAYBOY: Ali vas moti, da nekateri mislijo, da ste zmešani? Znanstveni pisec Douglas Hofstadter, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado, je vaše delo primerjal s pasjimi iztrebki.

KURZWEIL: Mislim, da ta izjava veliko pove o njem samem. Razlika med mano in mojimi kritiki je, da gledamo isto res­ničnost, a oni za napovedovanje, kam gremo, uporabljajo svojo linearno intu­icijo, jaz pa o stvareh razmišljam z eksponentne perspektive. Dobra novica je, da so dokazi v moj prid povsod okrog nas. Nedolgo tega sem imel govor pred osnovnošolci iz vse države, ki so zmagali na znanstvenem tekmovanju. Po njem so prišli do mene in rekli: »Oh, kako je vse to res. Stvari so tako drugačne kot takrat, ko sem bil star osem let.« [smeh] Ljudje vidijo rezultate eksponentne rasti, ker zdaj ni več treba čakati zelo dolgo, da se pokažejo.

PLAYBOY: Drugi kritiki vam rečejo utopični sanjač. Ne bi radi zamorili ozrač­ja, a kaj preprečuje temnim silam, da bi uporabile tehnologije, ki jih opisujete, in spravile družbo v hudo nevarnost?

KURZWEIL: Prvič, moj pogled na prihod­nost ni utopičen. Vedno bodo težave.

Velik izziv je na primer zasebnost. A nekako se tudi zasebnost izboljšuje. Odrasel sem v obdobju, ko nisi mogel imeti zasebnega pogovora po telefonu. Nisi mogel vedeti, kdo prisluškuje na drugi liniji, ker je bilo na eni liniji več telefonov. Danes je komunikacija zasebna in tudi občasni vdori so dokaj neškodljivi. Srečam zelo malo ljudi, če sploh, ki mi po­vejo, da je bilo njihovo življenje uničeno zaradi vdora v zasebnost. To ne pomeni, da to ni resna težava, kot so izkusila nekatera velika podjetja. A za zdaj šifri­ranje napreduje hitreje kot tehnologije dešifri­ranja.

PLAYBOY: Kaj pa biološki terorizem?

KURZWEIL: To je problem. Če bioterorist izpusti nov biološki virus, to pomeni hudo nevarnost. A proti temu se lahko borimo. Bil sem član znanstvene svetovalne sku­pine za vojsko in moje področje je bila zaščita pred biološkim terorizmom. Danes imamo sistem za hitro odzivanje. Virusu lahko skoraj v trenutku določimo zaporedje.

To je še en primer eksponentne rasti. Za določanje zaporedja virusa HIV smo potrebovali pet let, za SARS le 31 dni. Zdaj je to mogoče v enem dnevu. Nato lahko zelo hitro ustvarimo zdravilo na podlagi RNK-interference ali cepivo na podlagi antigenov in v primeru izbruha hitro razširimo zaščito. To je del protokola, vzpostavljenega na konferenci Asilomar v Kaliforniji, kjer so bile določene smernice in etični standardi za odgovorno zdravstveno osebje ter pomožni sistem za hitro odzivanje.

PLAYBOY: Ali bi lahko hekerji z računalniškimi virusi onemogočili internet?

KURZWEIL: Na začetku se je predvide­valo, da bodo računalniški virusi, ki so se takrat ravno začeli pojavljati, nazadnje postali tako močni, da bo internet neuporaben, in del te napovedi se je uresničil. Virusi so postali zelo napredni in močni, a imamo tehnološki imunski sistem, ki zaznava nove viruse, jih polavtomatsko preoblikuje in sprosti zdravila, ki se razširijo po internetu v obliki protivirusnih programov. To je paradigma, s katero varujemo te tehnologije, a ni najboljša, ker tehnologija postaja vse naprednejša. Ja, nevarnosti postajajo nevarnejše, a tudi naša orodja za boj proti njim postajajo močnejša.

PLAYBOY: Potem je tu še preprosta nepozornost. Več kot 25 odstotkov prometnih nesreč se zgodi zaradi mobilnih telefonov in ljudje hodijo na zdravljenja zaradi odvisnosti od interneta. Ali res potrebujemo še več tehnologije?

KURZWEIL: Odvisno, o kateri vrsti tehno­logije govorimo. Avtomobilska tehnologija je v redu, a ni odlična. Ljudje so res zelo slabi vozniki. Tekom tega intervjuja je zaradi človeških voznikov po svetu umrlo na ducate ljudi. Zaradi človeških voznikov se na leto zgodi 1,2 milijona smrti in na milijone poškodb in prav zaradi tega se bliža čas samovozečih avtomobilov. To je samo še en primer, kako bo tehnologija naredila življenje varnejše in bolj zdravo.

PLAYBOY: Kaj pa tisti impulz, ki ga imamo vsi, da pred vsakim semaforjem, med vsakim premorom v pogovoru pogledamo na telefon? To ne more biti zdravo.

KURZWEIL: Ljudje smo nagnjeni k zasvojenostim in to vsekakor velja tudi za tehnologijo. Sherry Turkle in drugi v knjigah pišejo, da raje komuniciramo s svojimi napravami kot drug z drugim. A na sploš­no gledano je na drugi strani teh naprav še ena oseba. Najstniki in tudi mlajši otroci, ki danes odraščajo, komunicirajo z ljud­mi po vsem svetu na načine, ki so pozitivni in izobraževalni.

Razporejanje časa je dejansko najpomembnejša odločitev, s katero se soočamo. Kako bomo porabili čas, ki ga imamo? Medtem ko bomo spoznavali mož­gane in jih razširjali s spajanjem s tehnologijo, jih bomo obravnavali kot omrežje za bolj kreativno in poglobljeno porabljanje časa.

PLAYBOY: Ali kdaj tako rekoč izklopite možgane?

KURZWEIL: Rad kolesarim. Rad se sprehajam in hodim na pohode, rad osvobodim um in ga ne poskušam voditi. To počnem tudi, preden zaspim, zato imam rad dnevni počitek. Roman, ki sem ga pravkar napisal s hčerko, se imenuje Danielle in pripoveduje o pametni deklici. O njej sem fantaziral, ko sem se zazibal v spanec.

To je bil dejansko vir idej v tej knjigi.

PLAYBOY: Knjige pišete dobesedno v spanju?

KURZWEIL: To je umska tehnika, s katero si določim izziv ali vprašanje, preden zaspim. Zame je to lahko odločitev. Ali naj zaposlim to osebo? Ali naj sklenem ta posel? Lahko je literarno vprašanje, na primer, kako bom izrazil neko idejo v nečem, kar pišem. Lahko je vprašanje medosebnih odnosov. Lahko je matematični problem. Trudim se, da ga ne bi reševal, raje osvobodim um, in če se zbudim sredi noči, kar se nujno zgodi vsaj enkrat ali dvakrat, o tem vprašanju pogosto sanjam nekako čudno, indirektno.

Freud je to razumel. Rekel je, da se zapore v umu v sanjah sprostijo, zato sanjamo o stvareh, ki so v kulturnem in seksualnem smislu tabu. No, obstajajo tudi poklicni tabuji. O določenih vrstah problemov razmišljamo zelo ustaljeno, zlasti v znanosti. Ko se te zapore sprostijo, odkrivam čudne in čudovite načine reševanja problemov.

PLAYBOY: Ste kdaj uporabili drogo za razširitev svojega mišljenja?

KURZWEIL: Neko obdobje sem na faksu kadil travo, to je bil zame način spreminjanja zavesti. Vedno sem se pazil LSD, ker ko začneš halucinirati, se tega ne moreš kar tako rešiti. Alkohol je verjetno najstarejše sredstvo za spreminjanje zavesti in bežanje pred tesnobo resničnosti, kar jih imamo, in za ta namen je lahko uporaben. Sam rad nežno sproščam tesnobo ob kozarcu vina. Vendar mislim, da nam najboljše priložnosti za ustvarjalnost, za komunikacijo z drugimi in vzpostavljanje odnosov ponuja tehnologija. To je najboljši način za prekoračitev meja.

PLAYBOY: Bi lahko rekli, da je tehnologija vaša religija?

KURZWEIL: Religija izvira iz predznanstvenih časov, ko je poskušala razložiti smiselna vprašanja, na primer to, zakaj smo tukaj, kakšen čudež je to, da zdaj obstajajo ljudje, ki prej niso. In nato obratni čudež njihovega izginotja, kam so šli, kaj se jim zgodi potem, kakšne narave je zavest, ali res imamo svobodno voljo, kaj naj počnemo, dokler smo tu. Religija je ponudila dobre vpoglede. Rekel bi, da je najpomembnejše izmed njih zlato pravilo – z drugimi ravnaj tako, kot bi si želel, da oni ravnajo s tabo.

Danes imamo po zaslugi fizike, biologije in nevroznanosti boljši vpogled v naravo resničnosti, zato bi morali na podlagi boljšega razumevanja sveta posodobiti odgovore na ta vprašanja.

PLAYBOY: Veliko stvari je, ki jih znanost ne more pojasniti.

KURZWEIL: To je res. Znanost zlasti ne ponudi končnega odgovora na vprašanje zavesti. Dejansko ni poskusa, ki bi ga lahko izvedli in bi ponudil končni odgovor na vprašanje, ali ima neko bitje zavest. Lahko vprašaš bitje sámo. Neki lik iz videoigre bi lahko danes rekel: »Ja, imam zavest in zelo sem jezen nate« – ne bi mu verjeli, ker nima lastnosti, ki jih povezujemo s takšnimi subjektivnimi stanji. A prepričan sem, da bo do tridesetih let tega stoletja umetna zavest zelo realistična. Prestajanje Turingovega testa pomeni prav to. Takrat bomo umetnim zavestim verjeli, in če jim ne bomo, bodo jezne na nas, in ker bodo zelo pametne, se bomo poskušali temu izogniti. Toda ali je to zavest? John Searle, filozof z Berkeleyja, pravi, da je zavest samo ena izmed bioloških lastnosti, kot so prebava, dojenje in dihanje, a to ni res. Dejansko ne moremo razumeti subjektivne izkušnje drugega bitja. Ali se živali zavedajo? Ne vemo. Na tem vprašanju temelji področje pravic živali. Mislim, da se je moj maček, preden je umrl, zavedal. S tem se vsi ne strinjajo, a ver­jetno niso poznali mojega mačka.

PLAYBOY: Ali je res, da želite, da vas zamrznejo, če prezgodaj umrete?

KURZWEIL: Tako je, in sicer z namenom, da me čez nekaj desetletij oživijo. Mislim, da bo to mogoče v štiridesetih letih tega stoletja.

PLAYBOY: Kaj menite o tej možnosti?

KURZWEIL: Ni mi všeč. Že zdaj, ko sem živ in zdrav, je dovolj težko poskrbeti za vse, kar je treba, zato se mi ideja, da bi desetletja ležal priklopljen na aparate, ne zdi ravno privlačna. To je načrt D. Načrt A je preživeti, in to mi uspeva. Za zdaj mi gre kar dobro. Tiste knjige sem dejansko napisal kot spodbudo in prisilo, da bi dobro skrbel za svoje telo in bil zgled tega, o čemer govorim. Načrt B je preživeti. Načrt C tudi.

PLAYBOY: Če boste umrli pred prehodom singularnosti, ali bo to pomenilo, da vam je spodletelo?

KURZWEIL: Da. Na smer gledam kot na največjo tragedijo. Ljudje govorijo o sprejemanju smrti in sprijaznjenju z njo, a konec vsakega življenja je grozna izguba – kot takrat, ko je zgorela knjižnica v Alek­sandriji. Informacije, sposobnosti, osebnost, spomini, vse to izgine. Tudi ljud­je, ki so umrlega imeli radi, trpijo.

Velik del njihovega neokorteksa se je razvil za razumevanje te osebe in interakcijo z njo. Nato pa te osebe nenadoma ni več ob njih, da bi uporabljali ta del možganov, kar vodi do šoka žalovanja. Žalovanje imenujem cena ljubezni.

A mislim, da je glavna naloga človeštva prekoračiti svoje omejitve in največja omejitev, kar jih imamo, je življenjska doba. To ljudje najteže sprejmejo, ker so rojstvo, življenje in smrt z nami že vse od začetka zapisane zgodovine. A sam že vidim način – ki ni tako daleč – kako lahko neomejeno podaljšamo svoja življenja.

PLAYBOY: Ali bomo vedeli, ko dosežemo to obdobje, o katerem govorite?

KURZWEIL: Dobro vprašanje. Hočem reči, nič ni gotovo. Jutri me lahko povozi pregovorni avtobus. Verjamem, da bomo začeli premagovati razloge za svoja kratka življenja, in to bo v bližnji prihodnosti povzročilo pravo poplavo. A prav imate: nikoli ne moreš zares poznati večnosti. Če se še tako trudim, nikoli ne morem priti nazaj do vas in reči: »Hej, uspelo mi je. Večno sem živel.« Ker nikoli ni večno.

David Hochman, foto Alex Freund

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri