Z ARHIPELAGOM PROTI IZOLACIJI

Boste med 27. junijem in 7. septembrom obiskali Hvar? Če boste, ne zamudite ogleda veličastne razstave izbranih del iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello.

Objavljamo zapis o zbirki umetnin Dagmar Meneghello na Palmižani, katerega avtor je akad. prof. dr. Tonko Maroević.

Informacije o dogodku
Kdo: Izbrana dela iz zbirke umetnin Dagmar Meneghello
Kje: Galerija Aresnal, Hvar
Kdaj: 27.06.2018do 07.09.2018
Cena: Ni podatka
Domača stran: http://mhb.mdc.hr/index.aspx
8 fotografij v galeriji

Z ARHIPELAGOM PROTI IZOLACIJI
Zapis o zbirki umetnin Dagmar Meneghello na Palmižani

Proslava visoke obletnice organiziranega turizma na Hvaru je izjemna priložnost, da se v mestu predstavi tudi izjemno pomembna umetniška zbirka Dagmar Meneghello s Palmižane. Ta zbirka je namreč nastala na območju posesti in letovišča družine Meneghello, ki je bila zgodovinsko med pionirji izkoriščanja ugodnih naravnih danosti in skrbi za izletnike z raznih koncev sveta. Hiša na Palmižani, na otočku Svetega Klimenta, je postala kraj skladnega razvoja bujne narave in izvedenske človeške intervencije ter kot takšna je posebno privlačna za poletno bivanje elitnih gostov. Visoki kriteriji ponudbe in ustrezna, pretežno tuja publika dajejo iniciativi družine Meneghello izjemen položaj v kroni hvarskega turizma.

Toda prihod podjetne in izobražene Dagmar Meneghello v to družino in to okolje je vsekakor poseben datum in povsem nov fenomen. Potem ko je pred več kot pol stoletja zapustila rodni Zagreb in tako žrtvovala vse prednosti urbanega življenja in mladostne zabave, se je skupaj s svojim možem Totom posvetila obnovi tedanjega objekta na Palmižani ter poslovnim in kulturnim pobudam, prav tako na adekvatni elitni ravni. Še več, zainteresirana in informirana, kot je bila, je izkoristila vsa svoja znanja in poznanstva, s čimer je kraju od boga dane naravne lepote dala pečat tudi humaniziranega estetskega delovanja.

GOSPA DAGMAR MENEGHELLO (foto: Dean Dubokovič)

Na otočku v miniarhipelagu Paklenih (paklenskih) otokov je ustvarila pravo oazo likovnih (slikarskih, kiparskih in ambientalnih) umetnin; z ene strani je gostila ustvarjalce iz raznih okolij, z druge pa je iskala v ateljejih sebi sorodne in bližnje kreacije in navdih. Ne samo to, s pomočjo vzpostavljenih prijateljskih odnosov je ustanovila tudi Galerijo Meneghello v Münchnu, v kateri je gostila tako domače kot tuje umetnike. Tako se je idealno soočila z izolacijo, v kateri se je znašla, z usodo ozke in stroge otoškosti ter je s pozitivnim pristopom transformirala omejitve v povečano svobodo ustvarjalne komunikacije.

BANE MILENKOVIĆ: VRT TULIPANOV (iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello)

Palmižana namreč pulzira kot del univerzalne kulturne izmenjave, posebej v interakciji umetniškega mikro- in makrokozmosa. Ona je najprej locus amoenus, svojevrstno idilično okolje, primerno za hedonističen bivanje in prav tako spodbudno za ustvarjalnost adekvatnega igrivega, vitalističnega, erotičnega predznaka. Obsijana s soncem, obdana z morjem in oplemenitena z izbranim rastlinjem Palmižana ima in daje karakteristično sredozemsko ozračje sproščenosti harmonije, topline in svetlobe, kar vse vpliva tudi na likovni izraz, ki v tem ambientu pridobi večjo lahkotnost in neposrednost, enostavnost in razigranost, ki je temu primerno tudi pogosto na samem robu začasnosti, efemernosti, udomačene minljivosti.

BORIS BUĆAN: BOTANIKA (iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello)

Palmižana pa poleg tega udejanja tudi dialog „dolgega veka“, kar je prav tako lastnost pomembne mediteranske iluminiranosti s tradicijo, združevanja v dolg niz prednikov in predhodnikov z neizbežnim oziranjem na dotlej doseženo. V stiku z dediščino in dragocenim podnebjem je močnejša tudi povezava z antičnimi modeli ali humanističnim, antropomorfnimi moduli, prihaja do vnovičnega obrata k afirmativnim in biofilnim stališčem. Nič manj ni pomembno medsebojno srečanje ustvarjalcev iz raznih okolij kot možnost primerjanja in stimuliranja. Na otočku bivajo v ugodnih razmerah in sodelujejo slikarji in kiparji z najrazličnejšimi poetskimi in formativnimi izhodišči, umetniki, ki s seboj prinašajo izkušnje pogosto inovativnega okušanja.

BORIS DEMUR: MODRA SPIRALA (iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello)

Dagmar Meneghello je vnesla na Palmižano zahtevnost in stopnjo najrazvitejših kulturnih okolij, od tiste, v kateri je bila sama vzgojena, pa do tistih, ki jih je obiskovala in bila tam dejavna. Odprtje galerije v Münchnu ji je omogočilo palmižansko dediščino obogatiti z inozemskim odmevom, še zlasti pa, da nekatere od umetnikov, ki jih je gostila na Palmižani, sprejme tudi v Münchnu ter jim omogoči polnejše zorenje in boljše razumevanje v razmerju z univerzalnim dosegom.

Nekajkrat sem imel priložnost spremljati Dagmarjine pobude in biti priča razvoju njene zbirke, ki je medtem dobila impresiven obseg ter je postala izbrani cilj številnih ljubiteljev umetnosti oziroma kraj, kjer je mogoče spremljati številne tendence in izrazite osebnosti sodobne (in moderne) likovne ustvarjalnosti. Z nedavnimi ambicioznimi panoramskimi predstavitvami zbirke Meneghello v nekaj večjih muzejsko-galerijskih ustanovah (v Novem Sadu, Zagrebu in Sarajevu) se je definitivno afirmirala specifična vrednost številnih razstavljenih del, poleg tega se je izkazalo, da ta celota – z metodo pars pro toto – lahko služi tudi kot svojevrstna antologija ali reprezentativen vzorec aktualne hrvaške likovne umetnosti (z relevantnim deležem niza avtorjev iz sosednih, bližnjih držav in narodov).

VATROSLAV KULIŠ: AKVARIJ Z MORSKO VODO (iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello)

Ko so umetnine, zbrane na Palmižani, stopile „v svet“, predstavljene v ustreznih prostorih in v občudovanja vrednem številu, se pokazale pogledom ljubiteljev in strokovnjakov iz razvitih okolij, šele takrat je bilo mogoče v pravi meri začutiti ključno vlogo motivirane zbirateljice in prepričane pobudnice ter oceniti širino in globino njenega angažiranja in njenega izbora. Katalogi omenjenih razstav nam dajejo uvid v razpone in motive, v slogovne in morfološke lastnosti, v generacijske in estetske okvire, v individualne in kolektivne zmožnosti niza ustvarjalcev, delujočih v drugi polovici 20. stoletja in na začetku  novega tisočletja. Nekatera od spremnih besedil k tem publikacijam so osvetlila številne aspekte zbirke Meneghello, zlasti poudarjajoč posebno prepojenost s svetlobo podnebja, bližino življenja polnih impulzov prijateljskega druženja in čudovite krajine, neposrednost in svobodo izražanja pozitivnih čustev, humorne domiselnosti, vedre sproščenosti, vitalnega zanosa, joie du vivre ...

Seveda dela, nastala na sami Palmižani, posebno izžarevajo genius loci in so zelo zaznamovana z duhom veselja, radosti, skoraj himničnega in ekstatičnega odnosa do človeškega obstoja in moči zapeljivega naravnega elementa. Včasih so nastala prav kot kontrapunkt različnim motivacijam in navdihom avtorjev, sicer pogosto zaznamovanih z temačnejšimi uvidi v človeško eksistenco in stanje sveta. Zagotovo jim je bivanje v arkadijskih razmerah in prijateljevanje s sorodnimi ali celo nasprotno naravnanimi ustvarjalci osvobajalo sicer zadušeno ludistično žilico in sposobnost živahne improvizacije. Toda palmižanska parcela je samo del velike zbirke, četudi je posebno karakteristična.

ZLATAN VRKLAN: AVTOPORTRET S PSOM (iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello)

Vodena bolj z estetskimi kot z zgodovinskimi kriteriji, bolj z afinitetami kot z avtorji, je Dagmar Meneghello izbor naredila pretežno po sorodnosti, zbirko njej dragih umetnikov in priljubljenih umetnin. Pa vendar si njena zbirka glede na številne avtorje zasluži atribut galerijskega pregleda zavoljo vrhunskih predstavnikov in značilnih dosežkov. Redke so zasebne zbirke, ki se lahko dičijo s tolikšnim razponom modernih klasik, kot so Reiser in Prica, Petlevski in Željko Hegedušić, Testen in Seder, Goldoni in Angeli Radovani, posebno številna pa sta Šebalj in Kulmer ter posebno intenzivna Ivan Lesiak in Nives Kavurić Kurtović (zadnja dva sta na Palmižani skoraj v monografskem obsegu). Tu so potem še Lipovac in Lončarić, Radoičić in Diminić, kiparska plejada obnovljene figurativnosti, pogosto tudi z ironično, sardonično in nežno karikaturno intonacijo, posebno ustrezne in primerne krajinskim okoliščinam.

Zelo relevanten in reprezentativen je delež umetnikov, ki so stopili na sceno v obdobju Dagmarjinih formativnih zagrebških let in njenih novinarsko-publicističnih začetkov, nato pa jih je seveda spremljala tudi v naslednjih letih in obdobjih. Tu so Šutej in Kuduz, Keser in Eterović, za njimi so sledili Kipke in Demur, Jerman in Rašić, s količino in raznovrstnostjo na otoku zbranega opusa pa posebej izstopa Boris Bućan. Tako rekoč pri njihovih prvih korakih je Dagmar spremljala in vabila številne umetnike in tako je njena zbirka bogata stvaritev Artukovića in Rončevića, zlasti pa Vrkljana in Franovića, zatem Buntaka, Novaka, Malčića, Milenkovića, Šumonje, posebno zanimanje in pristranost pa imajo dva kiparja, izvorno z otoka, Kuzma Kovačić in Peruško Bogdanić ter slikarka s Hvara Zvjezdana Fio.

TONI FRANOVIĆ: VRTOVI MODRIH AGAV (iz zbirke sodobne umetnosti Dagmar Meneghello)

Spričo nenaključnih okoliščin oziroma zavoljo prijateljske povezanosti je izjemno opazna in pomembna participacija umetnikov z rodom iz Bosne i Hercegovine. V zbirki na Palmižani so tako posebno številna dela Amre Zulfikarpašić in Sadka Hadžihasanovića, potem Ismara Mujezinovića in Fikreta Libovca, pa Marije Kondres Dujmović in Čedomira Kostovića, Nikše Barišića in Ive Čorkovića. Težko pa je ločiti tudi prispevek umetnikov, ki izhajajo iz Bosne, z ustvarjanjem pa so se afirmirali v hrvaškem kontekstu, tako da, začenši od že omenjenega Hegedušića, lahko naštejemo še dva Fadila (Hadžića in Vejzovića), pa dva Vejzovića (poleg že navedenega je tu še Munir), nato Kuliša in Stahova, Trtovca in Čavrka vse do izjemno bujnega in raznovrstnega kiparskega prispevka Petra Dolića.

Nezanemarljiv je tudi delež inozemskih umetnikov z raznih koncev sveta, a ob tej priložnosti poudarimo samo dela tistih, ki so naše gore list, afirmiranih v Parizu, Vlade Veličkovića in Jožeta Ciuhe, ter kreativno participacijo v zbirki Živka Grozdanića - Gere.

Kiparstvo je na otoku v različnih ambientalnih kotičkih in razsežnostih zavzelo pomembne pozicije. Poleg desetine avtorjev, ki smo jih že omenili, so tukaj pomembna dela Sabolića in Marinovića, Bahorića in Kraškovića, Vuce in Čuje, Vudraga in Jasne Bogdanović ter povsem novih imen Petra Hranuellija in Vedrana Staničića.

Na prvi pogled ni preveč opazno, zlasti pa ne vsiljivo, toda postane evidentno, da je Dagmar Meneghello posebno negovala in podpirala ženstveno senzibilnost, s tem ko je s posebno pozornostjo in empatijo spremljala rast ženskega sodelovanja na likovni sceni in je zbirateljsko strastno evidentirala delovanje pomembnih umetnic, če začnemo z že omenjenima Nives Kurtović in Amro Zulfikarpašić, ki imata protagonističen položaj v njeni zbirki. Toda tukaj so tudi Milena Lah in Edita Schubert, Vera Fischer in Dina Merhav, Lidija Šeler in Anita Kontrec, Leila Michieli in Koraljka Kovač, Dženana Voljevica Čičić in Tisja Kljaković, Nada Falout in Dubravka Lošić, Alena Kajfež in Nina Ivančić, Nikolina Ivezić in Paulina Jazvić, Ivana Popović in Edita Merle, ob Anji Ševčik pa smemo ponoviti ime Zvjezdane Fio.

Razumljivo je, da z golim naštevanjem in shematskim klasificiranjem zastopanih imen v zbirki nismo v stanju izraziti njenega značaja in atmosfere, kar je navsezadnje mogoče v popolnosti doživeti samo na Palmižani. Toda gostovanje zbirke Meneghello v mestu Hvaru je vendarle pomemben dogodek tako za zbirko kot za mesto. Še enkrat se bo v hvarskem miljeju potrdilo, da je kolekcija, ki jo je Dagmar zbrala, izjema kulturna legitimacija mestnih potencialov, pa tudi dostojna predstavitev naše domače likovnosti, na drugi strani pa dokazuje, da gre turizem v svojih elitnih izvedbah, h kakršnim sicer težimo, lahko tesno skupaj z ustvarjalnostjo, pri tem pa ga nekoliko tudi stimulira in spodbuja. Ob proslavljanju dolge in plodne hvarske turistične tradicije je razstava zbirke Meneghello prepričljiv prikaz pomembne dediščine, gostom v mestu pa omogoča priložnost doživetja svežih in nepričakovanih estetskih doživetij.

                                                                                                          Tonko Maroević

Tonko Maroević (Split, 1941), hrvaški pesnik, esejist, prevajalec (največ iz italijanščine), raziskovalec sodobne hrvaške umetnosti, avtor več monografij o hrvaških slikarjih, likovni in književni kritik. Po rodu je Starograjčan.
Diplomiral je iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine ter doktoriral na temo Likovna umetnost v hrvaški književnosti od moderne do danes. Je znanstveni svetnik na Institutu za zgodovino umetnosti in profesor na Katedri za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu. Prejel je številne nagrade in priznanja. Je redni član HAZU. 

P. S.: O zgodovini družine Meneghello in njihovem letovišču si lahko preberete tukaj: Meneghello na Palmižani in Palmižana: Čudoviti biser.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri