Podobe popolnosti?

V galeriji Alkatraz bo 8. marca odprtje skupinske razstave Alenke Sottler, Kiki Omerzel in Lukatarine PODOBE POPOLNOSTI?

Informacije o dogodku
Kdo: Podobe popolnosti?
Kje: Galerija Alkatraz, Ljubljana
Kdaj: 08.03.2011 ob 20:00 do 18.03.2011 ob 22:00
Cena: Ni podatka
Domača stran: http://www.galerijalkatraz.org/

Ilustracija, medij, ki ga je uporabljalo veliko slikark, je omogočal preživetje predvsem ženskam. To je bila tržna niša za ustvarjalke, saj so prostor »umetniškega« zavzeli in obvladovali njihovi moški kolegi, ki so jih v njem bolje sprejeli in so bili v njem bolj prepoznavni.

Navkljub današnji multidisciplinarnosti umetnikov in umetnic, stroka ilustracijo še vedno razume kot nekaj drugotnega in ne ultimativno umetniškega. Podobno velja za oblikovanje; če ustvarjalka ali ustvarjalec izhajata iz področja oblikovanja, se oznaka umetniško odmika opisu celotnega opusa njunega dela.

Tako posploševanje pa ni vedno ustrezno, saj so poleg tega, da se ustvarjalci dandanes lotevajo različnih projektov – tudi takih z očitnim umetniškim angažmajem –, pomembni vsebina, ki jo vnesejo v svoja dela, in pristopi, ki jih uporabljajo.  Razmisleki o umetnosti in sodobni družbi so lahko ne glede na panogo izvedbe umetniški.

Razstava v Galeriji Alkatraz, ki obravnava položaj ženske v družbi in poudarja kritiko stereotipnega prikazovanja ženskih podob in vlog, izpostavlja ilustracije kot »pravo« umetniško delo. Negira stališče do ilustracije kot Druge, v razmerju do umetnosti prezrte in določene kot deviacije, ter rekonstruira njen pomen kot ekvivalenten slikarstvu.

Simone de Beauvoir je v knjigi Drugi spol napisala: »Ženska se ne rodi kot ženska, ampak to postane.« Upoštevajoč njen najbolj znani izrek, želi razstava preobrniti razumevanje ilustracije.

Avtorice razstave

Alenka Sottler je priznana ilustratorka, ki je za svoje delo prejela številne nagrade. V ilustracije vedno premišljeno vstavi kritiko sodobne družbe in odnosov v njej. Umetnica pa ustvarja tudi dela, ki ne temeljijo na naročilih; v njih se ji vedno znova porajajo nove inovativne in ustvarjalne rešitve, ki govorijo predvsem o ekonomiji potrošniškega sistema, ki nas obdaja. To so kritična, a redko razstavljena dela, s tenkočutnim smislom za humor in cinizem.

V Galeriji Alkatraz bo razstavljenih več njenih ilustracij. Ilustracije za knjigo francoskega pesnika Malcolma de Chazala prikazujejo ženske v različnih situacijah in položajih. Črke v ilustracijah so besedila eksistencialističnega filozofa Henri-Luisa Bergsona. Na dveh izmed njiju držita upodobljeni goli figuri dopasno silhueto ženske figure, kakor da se oblačita vanjo. Njuna vsebina odločno orisuje dejstvo, da je pomen videza postal preveliko breme in skrb. Ena izmed podob prikazuje žensko figuro v frontalni pozi, ki si oblači »zadnjico«. Gledalec se sooči z vprašanjem o pomenu in percepciji ženskega telesa v družbi. »So prsi in zadnjica, ki strmijo v gledalca, fizični atributi, ki edini določajo žensko?«

Kiki Omerzel prikazuje rezultate teh nemogočih zahtev na ženskem telesu z Mono, akrilom na platnu. Postarana Mona Liza Leonarda da Vincija, ki je v pogledu, nasmehu in gestah iskal ideal ženske, kaže letemu popolno nasprotje. To je zagrenjena in žalostna starka, ki nikoli v življenju ni počela stvari po svoji volji, namesto tega je sledila le navodilom sveta, ki jo obdaja. To je portret ženske, ki se ne more sprijazniti s sabo in svojo starostjo, na kar aludira tudi njeno povešeno silikonsko oprsje. Sodobna družba podpira kult mladega telesa; v njej ni prostora za posameznike, ki so po fizičnem izgledu, psihičnem stanju in zmogljivostih starejši od 30 let. Prizadevanje za popolnostjo vodi v nezadovoljnost, saj zahteve zunanjosti, ki jim telo ne more slediti, ustvarjajo konflikte v notranjosti. Mona kaže past v katero se lahko oseba ujame, ko smisel življenja zamenja z lovom na uspešnost in priljubljenost za vsako ceno.

Rešitev iz situacije morda ponujajo avtoričine Puruše. Več kot samo podobne sramnim ustnicam vulve, ki razkriva mehko tkivo; slike odstirajo pogled v Bistvo. V stiku z Bistvom pa pride odkritje notranje moči, ki jo ponavadi zakrivajo prepletene misli, spomini in dojemanja, povzročeni s strani omejujoče okolice, ki zapoveduje svoja pravila.

Tudi ilustracija Alenke Sottler iz knjige Prividi nosi afirmativno sporočilo. Bela in črna tempera na papirju slikata pokrajino popolnih hribčkov, na katerih sedijo ženske figure. Razmerje velikosti med hribom in figuro je podobno kot razmerje med dojko in bradavico na njej. Ženske so tu tiste, ki zavzemajo hribe, one so znova postale gospodarice in lastnice hriba oz. svojega telesa in terjajo svojo moč nazaj.

Rdeče zore

Razstava je del programa 12. feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Vabljeni! www.rdecezore.org

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri