Umri pokon­čno, petič. Stare lekcije za nove generacije

  • 13.02.2013

V pričakovanju že pete inštalacije kultne akcijske franšize Umri pokončno smo si znova ogledali predhodne dele, ki so si mesto v filmski zgodovini začeli ustvarjati že davnega leta 1988.

(Foto: promocijska fotografija)

Tokratni del, Umri pokončno: Dober dan za smrt (Good day to Die Hard), je po besedah vodilnega aufbiksarja Brucea Willisa pred­zadnji v dolgoletni sagi. Pričakujemo, da bo tradicionalno nasičen z najvišjo stopnjo nasilja in lekci­jami, ki smo jim bili priče v pretek­lih nastavitvah. Česa nas je torej skozi desetletja učila nesmrtna saga o neotesanem de­tektivu Johnu McClanu?

Evropejci smo neotesana svojat.

Kanclerka Merklova franšize zagotovo ne mara. V štirih delih, kolikor smo jih lahko gledali v zadnjih desetletjih, se je pojavilo deset Nemcev. In devet jih je bilo negativcev. Bili so agresivni, nepopustljivi, morilski ali pa le hudičevo antipatični.

John McClane ima z Nemci neznanske težave. Da bi avtorji filmov Umri pokon­čno dokazali, da v resnici niso pobalinsko nastrojeni proti Nemcem, so v četrti del med nega­tivce vključili še Francoze. Češ, vidite, pravzaprav ste vsi Evropejci kreteni. Celo tako nesramni smo, da hodimo z domače celine nad­legovat ljudi na drugo stran Atlantika.

Medtem ko se preštevilni hollywoodski scenariji zadnje čase ukvarjajo predvsem s težavami, ki so jih vzgojili na last­nih tleh, Umri pokončno ostaja zvest prepričanju, da ti največ prob­lemov v domovini še vedno povzroči zalega, ki v obljubljeno deželo prikaplja z Vzhoda.

Umri pokončno

Ameriška policija brez odgovornosti.

Biti ameriški detektiv je očit­no tako kot biti slovenski politik – preprosto te ni mogoče odpustiti. McClane je sinonim za materialno škodo. V svoji karieri je metal ljudi skozi zaprta okna, vrgel je v zrak skoraj celotna nadstropja nebotičnikov, sklatil je letalo, razbil nešteto avtomobilov, med katerimi je enega celo katapultiral v še leteč helikopter in bil pri tem vedno vsaj deloma podkrepljen z alkoholom.

Da o popolnoma neprimernem kodeksu oblačenja niti ne izgub­ljamo besed. Toda če na koncu ubiješ vsaj enega terorista, ti je v ameriški policiji očitno vse oproščeno.

Umri pokončno

Stereotipi.

Najboljši prijatelj vsakega detektiva je nič hudega sluteč primerek tega ali onega stereotipa. Recimo črnci in piflarji. Ti komaj čakajo, da se pridružijo stereotipu te zgodbe – zagrenjenemu javnemu uslužbencu s težnjami po kadilsko-alkoholnem samouničevanju in z bogatim naborom kletvic, ki jih popestri s frazo »Yippee Ki Yay, Motherfucker«, vzklikom, ki očitno deluje kot neprebojni jopič za sicer smrtonosne oslarije, za katere je McClane prepričan, da so v res­nici prav dobra ideja.

Tu potem vskočijo drugi stereotipi, ki rade volje pozabijo na ceno živ­ljenja, da lahko podpirajo norega detek­tiva pri naslednjem nepremiš­ljenem podvigu. Še dobro, ker so venomer prav zaradi svojih tako stereotipnih vrlin (piflar se recimo spozna na elektronske igračke) rešilna bilka za ignorantskega McClana, ki pozna le stis­njeno pest in nabito pištolo.

Alkohol te spremeni v junaka.

Alkohol očitno ni zgolj pripomoček za rah­ljanje moralne utesnjenosti, ampak je, sodeč po McClanovem izkoriščanju opojnih kapljic, vstopnica za najbolj neverjetne herojske podvige zunaj meja človeških zmogljivosti. Hočete sprožiti eksplozijo, ubiti vojsko teroristov ali biti sokolje natančen z mitraljezom, medtem ko v skoku potujete skozi zrak?

Ni problema, saj za to ne potrebujete policijske značke, osredotočenih misli ali celo čev­ljev – le dobro izraženo odvisnost od alkohola.

To pa niti ni tako slaba novica za naš vina in žganjice vajeni narod.

Zaključna lekcija.

Tudi v peti rundi Umri pokončno se bomo s tako zelo ljudskim detektivom in tako zelo glasnimi eksplozijami neznansko zabavali. Tudi zaradi ameriške, pardon, hollywoodske nesmrtne neotesanosti. Tole zadnje smo pa nadvse lepo politično korektno povedali, kajne, brez kolateralnih žrtev, »Yip­pee Ki Yay, Motherfucker«.

Umri pokončno

Ste vedeli, da je bil Bruce Willis šele peti izbor za vlogo Johna McClana? Pred njim so k filmu snubili Arnolda Schwarzeneggerja, Sylvestra Stallona, Burta Reynoldsa in Richarda Gera.

Darjo Hrib, promocijske fotografije

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri