Heroji bostonskega maratona

  • 02.05.2017

Zgodilo se je 15. aprila 2013. V Bostonu je potekal že 117. maraton, ki ga vselej umestijo na patriotski dan, tretji ponedeljek v aprilu. Sodelovalo je več kot 23 tisoč tekačev. Ob 14:49 sta blizu ciljne črte eksplodirali bombi. Trije ljudje so umrli, 264 je bilo ranjenih.

(Foto: Profimedia)

Novica o terorističnem napadu je nemudoma obkrožila svet, vse oči so bile uprte v Boston. In medtem ko se je takrat ogromno pisalo in govorilo o preživelem od dveh napadalcev, njegovi hitri aretaciji in kasnejši obsodbi na smrt, sta se Mark Wahlberg in Peter Berg, ki zdaj že tretjič sodelujeta pri snovanju filma o tragičnih dogodkih, v luči katerih zasije človeški heroizem, odločila predstaviti vse tisto, kar se je v Bostonu dogajalo tik po napadu. Nastala je zgodba o hit­rem posredovanju reševalcev, gasilcev in policistov ter seveda o hitri pravici. A kljub nadvse pozitivni zgodbi se javnost sprašuje – je ta film nastal prehitro? Vprašanje se ne poraja zato, ker bi morala po kakšnem abstraktnem pravilu preteči določena količina časa, preden se zadeva preseli v hollywoodski scenarij, ampak bolj zaradi aktualne politične zmešnjave v ZDA. Film lahko razumemo različno. Čeprav neposredne kritike ameriške politike v filmu ni – zgodba je nadvse površinska in se bolj kot odgovornosti posveča protokolu delovanja vladnih organizacij –, delno odgovornost za napad pripisuje tudi odločitvi takratne Obamove ad­ministracije, predvsem zaradi odprave nekaterih omejitev glede nadzora sumljivih ljudi, ki so bile sprejete po napadu na New York 9. septembra 2001.

Trumpovi navijači v filmu tako vidijo premnogo dokazov, da je Obami v osmih letih uspelo ošibiti ameriško varnost, vsi drugi pa so seveda dojeli, da če imaš teroriste v državi, kjer že živijo, delajo in se učijo, potem ti zapiranje meja ne bo kaj dosti koristilo. Film, pri nas naslov­ljen BOSTONSKI HEROJI, v originalu pa Patriot's Day, je tako odprt za interpretacije. Za trenutek se posvetimo sami zgodbi. Sledimo policistu (Mark Wahlberg), ki je na maratonu službeno prisoten bolj za kazen. V službi mu ne gre najbolje, življenje se mu sesuva pod težo mejnega alkoholizma, v zasebnosti bojuje svojo bitko. V trenutku se mu vsa ta realnost obrne na glavo. Vse težave, ki so mu pestile vsakdan, minuto pred tretjo popoldne na usodni dan postanejo nepomembne. Znajde se pred zahtevnim izzivom, ki na preizkuš­njo postavi vse njegove telesne in mentalne zmožnosti. Kot že mnogi filmi o takšnih in drugačnih katastrofah poprej je to predvsem zgodba o tem, kako se krojijo nesluteni heroji. Kako nečloveške okoliščine iz povprečneža ustvarijo nadčloveka. In v tem je sporočilo za vse nas – ne zavedamo se lastnih zmožnosti in le tisto najbolj drastično nas premakne iz ujetosti v povprečje, v navidezno šibkost, v omejenost, ki smo si jo sami postavili. Čeprav je to film o tistih, ki so preživeli, in o tistih, ki so preživelim pomagali, je v samem sre­dišču zgodbe predvsem pregon preživelega napadalca, komaj 19-letnega Džoharja Carnajeva. To nas potegne v akcijski del pripovedi, v iskanje pravice, ki jo vodi žgoč patriotizem države, predvsem pa mesta, ki si je v naslednjih urah in dneh prislužilo svojo kategorijo moči – bostonsko moč. »Bodi močan. Bostonsko močan.« Pocukrano? Kakor za koga. Za konec moramo zapisa- ti samo to, da obžalujemo vse žrtve bomb po vsem svetu, od Pakistana, Afganistana, Jem­na, Iraka, Sirije, Libije, Ukrajine, Španije vse do Bostona. 

TEKST Darjo Hrib
FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri