Cilj Iron Mana 3 je dobiček

  • 09.05.2013

 V začetku šestdesetih je legendarni stripar Stan Lee so­ustvaril lik Iron Mana in pri tem je imel v glavi le eno željo – da čim bolj razdraži bralce stripov.

Po­trošniki tega formata čtiva so nam­reč najpogosteje novodobni hipiji, tihi uporniki, ljudje, skregani s koncepti sistema, v katerem živijo. So bolj anti kot pro. Kot v šestdesetih so tudi danes tisti, ki bi se lahko imenovali hipiji, predvsem proti vojni in vsemu, kar bi lahko oskrunilo mir na Zem­lji. Zato je Iron Man globalist. Užitkar. Plejboj. In predvsem vojni zaslužkar. Izdeluje orožje, a njegov namen je čist. Živi od ustvarjanja tehnologij uničevanja, vse v filozofiji moralnega objektivizma. Iron Man je superheroj, ki so ga bili hipiji prisiljeni vzljubiti.

Iron Man

Če smo nekoliko predrzni, že vonjamo vzporednice s politiko. Kaj drugega je politika kot vrsta kampanj, v katerih nas ljudje, katerih poklic esencialno preziramo, prisilijo, da jih imamo radi? Da jih obkrožimo, volimo in podpiramo. Ko moramo vsakih nekaj let sami sebi zamolčati, da smo po duši pravzaprav hipiji, in podpreti ta sistem.

Vrnimo se za trenutek v leto 1957. Ayn Rand, rusko-ameriška pisateljica, je takrat na knjižne police postavila svoje 1200 strani dolgo in v trdne platnice odeto ljubezensko pismo kapitalizmu. Naslovila ga je Atlas Shrugged (Atlas je skomignil) in pravzaprav spisala scenarij za Iron Mana. Nastavila je postulate, po katerih danes razumemo filozofijo objektivizma, živ­ljenjskih odločitev, ki so nam verjetno še najbolj razumne, a smo obenem nad njimi popolnoma zgroženi. V njih je skrit razlog, zakaj Iron Mana lahko le obožujemo, čeprav predstavlja vse, kar nas (z)moti v današnjem svetu.

Iron Man in njegova identiteta. Kako bogati ostanejo bogati v današnjem svetu? Ali s korupcijo ali – če sledimo heroju Ayn Rand oziroma kar Iron Manu samemu – tako, da za svojo javno podobo skrijejo svoj pravi jaz. Iron Man je za občinstvo tam zunaj zaničevan plejboj, užitkar, ki se kopa v podedovanem bogastvu. Odrasel otrok. Vse to je fasada, za katero se v resnici skriva Iron Man. Povedano drugače: na zunaj kaži, da si nihče, in imel boš mir, pokaži, da si heroj, in oskubili te bodo vsi, od prijateljev do vlade.

Iron Man

Iron Man se bori za svojo lastnino. Filozofija objektivizma nas uči nekako takole: moralni namen v živ­ljenju vsakega posameznika je iskanje lastne sreče. Slovenska politika večkrat deluje po tem pravilu, torej delaj samo za svojo srečo. In svoj dobiček. Heroj v ro­manu Ayn Rand, ko vlada želi iz njega izvleči poslovne skrivnosti, vzklikne: »Borim se za svojo lastnino! Delam za nič drugega kot za lasten profit!« Tony Stark (Robert Downey jr.), tokrat v kravati namesto kostumu Iron Mana, v drugi nastavitvi med zasedanjem senata podobno zakliče: »Želite mojo lastnino? Lahko jo imate! Tej veliki naciji bom služil, ker je to moj užitek.« Nauk: iskanje lastne sreče ne poteka nujno vedno na račun drugega. Morda bi sago o Iron Manu, ki tretji filmski del predstav­lja to pomlad, lahko premierno predvajali kar v parlamentu?

Iron Man v tretje. Ko lastnina skop­ni, varuješ tisto, kar ti je blizu. Tretji Iron Man se bori proti Mandarinu, odgovornemu za uničenje njegovega zasebnega sveta. V tem svetu je praviloma seveda tudi vrhunska ženska, takšna, ki stoji za vsakim velikim moškim. Tu to vlogo prevzame večna Gwyneth Paltrow kot Virginia 'Pepper' Potts, asistentka Tonyja Starka, baterija v življenju krinke Iron Mana in njegova realizacija, da je vse na tem svetu minljivo in plastično, če tistega, kar imaš, ne moreš z nikomer deliti. Zato še tretje, tokrat najbolj aktualno vprašanje za Iron Mana in vse nas: Kaj v življenju nas določa? »Ali človek naredi obleko ali obleka naredi človeka?« 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri