Armin Van Buuren: Pravnik, ki je postal didžej

  • 04.12.2012

Red Xmas Party bo 15. decembra v ljubljanske Stožice pripeljal avtoriteto trance glasbe ARMINA VAN BUURENA.

Nizozemskega didžeja in producenta, ki so ga štiri leta zaporedoma izbrali za najboljšega didžeja na svetu, smo pred prihodom za nekaj minut zmotili na delovnih počitnicah na Ibizi.

Armin Van Buren

Trance naj bi bilo med vsemi elek­tronskimi zvrstmi glasbe najteže ustvarjati. Ali to drži?

Absolutno. Problem pri produkciji trancea je, da ima ogrom­no informacij. To je tehnološka zgodba – imaš ključni bit, ogrom­no vmes­nih informacij in povezav med njimi, tu so visoke frekvence
in potem bobni in udarci in drugi zvoki. Ogrom­no informacij v primerjavi z denimo house glasbo, ki je veliko bolj prazna.

Zdaj, ko imamo DAW [Digital Audio Workstation – elek­tronski sistem za snemanje in urejanje digitalnih posnetkov], dobiš sicer skoraj vsa orodja v eni škatli. Nekateri glasbeniki potem naredijo celoten projekt neposredno iz te škatle in rezultat je pogosto poln motenj, ker je težko narediti trance skladbo z vsemi ponujenimi melodijami in informacijami. Delati trance je po mojem mnenju izjemen izziv. Zato, ko enkrat veš, kako narediti komad za trance, je veliko laže delati druge glasbene sloge.

Do sodelovanja s pop glasbeniki se zdite nekoliko zadržani. Kako sploh izbirate pop vokaliste?

Najprej moram biti vokalistu všeč. Pristopil sem k številnim priljubljenim pevcem, a če mi komad ni všeč … Trance je zelo specifičen žanr. Nočem narediti popularnega komada samo zato, da naredim popularen komad, če me razumete. Hočem narediti nekaj, s čimer lahko rečem svojim oboževalcem: »Hej, všeč mi je ta trance melodija!« Želim, da je to moj zvok, nekaj, kar bi naredil tudi zase. Veliko pop glasbenikov se zato ne mara mešati s trance glasbo. Zame je moč trancea tudi v njegovi inštrumentalni strani. Ne potrebuješ vokala za vsak komad, ker ta včasih uniči vzdušje. Seveda lahko pogledam v svoj imenik in najdem znanega ustvarjalca, h kateremu potem pristopim, in če je na koncu komad dober, ne bom rekel ne. Če mi je skladba všeč, bom naredil produkcijo.

Fino je, da ste odločili postati didžej, in ne odvetnik. Leta 2002, ko ste že didžejali, ste dip­lomirali iz prava. Je pravna kariera za vas preteklost?

[smeh] O pravniški karieri nisem razmišljal, je pa fino, da veš veliko o pravu. Imam predvsem znanje o davčnem pravu. Spom­nim se, ko je profesor prišel v predavalnico in začel na tablo risati povezave med finančnimi inštitu­cijami, mi pa smo si mislili: »Ah, jaz sem utrujen, hočem domov!« Zdaj pa imam tri podjetja in mi to znanje pride še kako prav, ko se pogovarjam s svojim računovodjo in mu v obraz povem, da je vse, kar mi govori, sranje. [smeh] Dobro je recimo poznati tehnični del spletne prodaje komadov in zakone o avtorskih pravicah. To mi vedno pride prav.

Kaj imate vedno s seboj, kamorkoli greste po svetu?

Slušalke in-ear [IEM ali personalizirane slušalke, ki se tesno prilegajo ušesu in izničijo večino zu­nanjih šumov], brez njih nikoli ne zapustim hiše. Izdelane so, da se popolnoma prilegajo mojim ušesom in brez njih v melodijah ne slišim več čisto nič. Oddajajo optimalen zvok in lahko veliko produkcije, tako kot svoj zadnji singel, naredim kar na letalu s prenos­nikom. To pa je mogoče le s takšnimi slušalkami. 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri