Uroš Peterc

  • 17.12.2007

Tolmač. Njegova kariera se je začela s prevodom navodil za uporabo medicinskega pripomočka, imenovanega erekcijska črpalka. Od takrat je precej napredoval – največ dela za evropski parlament, komisijo, evropski svet in evropsko sodišče. Prevajal je Clintona, Busha, angleško kraljico, španskega in jordanskega kralja. »Koga nisem?« se sprašuje. Tolmači sicer veljajo za nepoboljšljive individualiste in egoiste, najpogostejša poklicna bolezen, predvsem v poznejših letih tega poklica, pa naj bi bila mentalna obolenja.

Je fen starih avtomobilov, avtomobilske ikonografije iz šestdesetih in sedemdesetih let ter Jamesa Bonda. Deloholik, taktnež in vreden zaupanja. Prevajanje vsebine, kot je Šešljeva udarnica »spoštovano sodišče lahko zaužije fekalije«, se mu zdi stvar profesionalne dileme.

Uho

»Anekdot je veliko, ampak nekatere so take, da jih ne bomo omenjali. Poklicna etika mi ne da, da bi take zadeve razkril. Večinoma gre za take stvari, da se ljudje, ki jih imamo vsi nekako za zgled, soočajo z zelo enostavnimi zadregami, kot je ta, da pridejo iz WC-ja z odprto zadrgo. Potem moraš na tako stvar zelo diskretno opozoriti.«

Usta

»Vsak človek ima svoje politične ideje in prepričanja. Kot profesionalec pač delaš za vse – za tiste, s katerimi se strinjaš, in za tiste, s katerimi se globoko ne strinjaš. Ko prevajaš, nekako osvojiš te ideje, narediti jih moraš za svoje, če hočeš biti verodostojen. Včasih se je zelo težko zadržati, da čemu ne pridaš posmehljivega prizvoka.«

Roka

»Močno stisnem roko. Enkrat sem jo Marjanu Podobniku, ko je imel zlomljen prst. Pa mislim, da sem mu ga še­ en­krat ... Politiki in visoki gos­podarstveniki? Veliko jih stisne bolj šibko. To je nekaj, česar ne razumem – človek z avtoriteto, prvi osebni stik pa je popolnoma mlačen. Menim, da je treba pokazati neko odločnost.«

Glava

»Zaradi česa jo izgubim? Zaradi žensk, in že večkrat sem jo! Všeč so mi ženstvene, odločne, vesele, nasmejane, urejene, uspešne, samozavestne. Ki še vedno znajo v pravem trenutku moškemu dati občutek, da je on glavni – ampak ne ves čas. Ime­ti mora svojo osebnost, in to jasno izraženo osebnost. Skratka, ne maram ljudi, ki se trudijo ugajati.«

Jezik

»Prvi pogoj za moje delo je, da znaš jezik, da sanjaš o njem. To, ali ti razumeš ali ne, sploh ni več vprašanje. Ukvarjaš se s popolnoma drugimi stvarmi, kot to, da sporočilo preneseš v istem tonu, z istimi podtoni itd. Nujna je sposobnost improvizacije pa da znaš delovati pod pritiskom. V tem poklicu laže shajajo malce ekshibicionistični ljudje.«

Srce

»Popolnoma preveč rad se ukvarjam s svojim delom. Pa zelo rad lenarim. Rad sem na morju, na barki. Rad se hitro vozim z avtom. Zelo rad sem s svojo družino.«

Rit

»Moja draga je navdušena nad njo. Jaz pa moram reči, da se z njo prav veliko ne ukvarjam.«

Telo

»Na počitnice grem najraje na morje, na barko. Dam uro dol. Ko pozabim, kateri dan je, koliko je ura, ko se samo še organsko sprašujem, kdaj je čas za skok v vodo, ker mi je vroče, kdaj je čas za jedačo, ker sem lačen, kdaj je čas za pijačo, ker sem žejen – ta­krat imam dopust.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri