Tone Vogrinec

  • 24.05.2008

Ko je Bojan Križaj leta 1975 postal evropski mladinski prvak, je Tona sredi ledene zime skočil v vodo in s tem »otvoril« zlato dobo slovenske smučarije. Njegove odbite stave (britje glave, prebadanje ušesa in uhan …) so dosegle višek s 30-urnim pešačenjem od Ljubljane do Maribora ob srebrni medalji Nataše Bokal na SP v Saalbachu.

(Foto: Bor Dobrin)

7 fotografij v galeriji

Strateg panoge, ki nas je v svetu uveljavila kot smučarski narod, je po tridesetih letih, ko je stkal pisan goblen uspehov naših »zlatih fantov in deklet« in obenem postavil tudi temelje športnega marketinga na Slovenskem, pred časom »odplesal svoj zadnji tango« pod Pohorjem – ob svoji šestdesetletnici je naznanil počasen umik iz prvih bojnih linij.

Toda Tone Vogrinec ne tone! Trd pogajalec, ki je težko skril solze ob uspehih in porazih svojih varovancev, spreten poslovnež (on je »kriv«, da smo pri nas začeli nositi elastične smučarske hlače, ki jih je kupil v Nemčiji in prinesel sem!) in mož svetovljanskih nazorov ob koncu svoje super uspešne kariere samokritično priznava: »Moški smo sebični. Še bolj kot ženske.

Na račun svoje velike ljubezni – smučanja – je dolgo trpelo osebno življenje. Na začetku sem zmotno mislil, da lahko materialne stvari povrnejo pomanjkanje čustvene bližine. Danes vem, da je drugače. A če bi lahko zavrtel film svojega življenja nazaj, bi 90 odstotkov stvari – spet ponovil. Ker je največji greh zamujeni greh.«

Tona slovi po dobrih zabavah – čagah, kot jim pravijo kleni Štajerci. Na njegovo 60-letnico je bilo povabljenih kar petsto ljudi! »Res je. Strašno rad sem v družbi! Karkoli praznujemo, vedno je povabljenih najmanj dvajset ali trideset ljudi. K sreči je to tudi moji ženi zelo všeč. Skorajda vsak dan povabiva številne tenerje na kosilo in uživamo v dobri hrani, ki jo zelo rad sam pripravim. Včasih se mi zdi, da smo kot nek mali gostinski obrat.«

»Poleg smučanja sem treniral košarko, tenis in rokomet, od nekdaj pa so me zelo privlačili tudi ekstremni športi – jadralno letalstvo, jadranje na vodi, kajak na divjih vodah … No, moj »greh« pa je, da si premalokrat vsakodnevno vzamem čas za rekreacijo!«

»Morda prav zato, ker sicer tako hitro živim, obožujem jadranje, kjer se vse dogaja mnogo počasneje. Vedno sicer vzamem s seboj spisek obveznosti, a ko stopim na palubo, pustim vse skrbi na obali. Že od nekdaj sem imel zelo rad jadranje. Najprej sem imel male športne jadrnice in se udeleževal tudi številnih regat, zdaj sem že več kot desetletje zvest svojemu Elanu 431, ki sem ga imenoval po hčeri Nike. Vsako poletje se z isto družbo dvanajstih ljudi odpravimo na jug. Čeprav imam v bližini marine vikend, nič ne more zamenjati jutranje osvežitve v morju, takoj ko zlezeš iz postelje!«

Tone Vogrinec se drži starega reka, da čez sedem let vse prav pride. »Joj, kot hrček sem! Doma imam polne škatle spominkov in daril s potovanj in cele omare sponzorskih oblek. Marsikaj lahko dam svojim štirim otrokom – in veste, kaj mi je nedavno priznal sin? Ko je bil še mlajši, me je prosil za nekaj mojih Fila majic, od katerih je le eno obdržal zase, ostale pa je prodal prijateljem!«

»Prav te dni se selim z družino v novo hišo. Pri opremljanju vključujem tudi stare kose pohištva, predvsem pa zelo rad kupujem – zdaj se boste smejali! – različne kuhinjske pripomočke! Mešalniki, grabljice, vilice – vse bi kupil, pa četudi marsičesa ne potrebujem nujno.«

»Eden mojih dolgoletnih, nadvse prijetnih grehov je jutranja kavica s prijatelji – že vrsto let se ob pol desetih zjutraj dobivam s prijatelji v baru hotela Slavija v Mariboru in tako laže začnemo delovni dan.«

»Obožujem hitrost! Čeprav hitro vozim – joj, moram kar potrkati na les! – še nisem imel nesreče. Zaradi sponzorstva sem imel možnost preizkusiti različne avtomobile – zdaj vozim Renault Espace, ki mi je všeč zaradi prostornosti, varnosti in dobrega pregleda nad cestiščem. Sicer pa so moja mala strast motorji. Prvi je bil Tomos, s katerim sem se kot mulc vozil po Mariboru. Zdaj imam štiri vespe, ki pa jih bom najbrž podaril ali prodal, ker jih ne potrebujem toliko - razen morda tistega skuterja, ki ga imam na vikendu v Premanturi, da se zjutraj z njim peljem po kruh!«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri