Tomaž Pandur

  • 15.03.2008

Njega Bog ne bo »štrafal« s cvrenjem v peklu, čeprav se (prvič) pridružuje tistim, ki pravijo, da Boga ni in da je zato vse dovoljeno, in čeprav (drugič) nenehno izziva s svojim »porednim« teatrom, a ker z njim »ozavešča ljudi, jim odpira svet, ki se ga sicer ne bi upali dotakniti, kaj šele živeti«, jih v tem smislu prebuja in ima zato tam zgoraj »bonus točke«. Gre pa »skozi svoj lastni pekel itak vsak dan«. (In če so mu zvezde naklonjene, pride skozi vice do večera kdaj tudi v nebesa.) A četudi bi pristal med vražjimi rožički, bi vse skupaj zrežiral sebi v prid. Če ne drugače, zato ker »ima to prednost, da če česa ni, si pač izmisli«.

(Foto: Aljoša Rebolj)

Lenoba

»To sploh ni greh! Je fantastično obdobje v mojem življenju, ki sledi deloholičnemu. Načeloma sem hedonist, a ko se pripravljam na predstavo, sem pripravljen plačati vse za to, da dokončam, kar hočem – tudi če je cena za to odrekanje.« V nasprotju s stereotipno podobo zapitega umetnika si Tomaž v prostem času rad krepi mišice v fitnesu, igra nogomet (za sina nogometaša se to skorajda spodobi!) ali tenis.

Jeza

»Moje življenje je stresno in film mi poči vsaj enkrat vsak dan – če pri tem ne padejo žrtve, se izraziti na tak način ni noben greh! Doživel sem tudi to, da se moraš nenehno zadrževati, a potem samo še močneje eksplodiraš! S svojimi najbližjimi pač ne moreš deliti le lepih, ampak tudi kakšne bolj zoprne trenutke.«

Napuh

Seveda so mu že očitali samovšečnost. A saj ni greh, če je človek zadovoljen s seboj! Še predvsem v svetu umetnosti, kjer je skrb (tudi moškega!) za urejeno zunanjost in s tem (neprikrito) zadovoljstvo s seboj, nekaj normalnega, zaželenega. »A četudi ne bi bilo, pred tem nimam predsodkov!«

Zavist

»Zavist mi je tako tuja! Včasih imaš občutek, da ti nekaj pripada, a to ni zavist – to je PRAVICA! Pravica do občutka, da se ti je zgodila krivica, da se ne zgodi nekaj, kar si skrivoma pričakoval. Ali je lahko zavist v zdravi meri tudi gonilo napredka, ustvarjalnosti? Seveda! Zato si izbiramo idole, imamo ljubljence, ki nas navdihujejo, dajejo pogum za doseganje ciljev ... Mogoče še celo premalo zavidam drugim.«

Pohota

Čeprav se neustrašno ves preda trenutku in zna prisluhniti svojim nagonom in strastem, ne da bi razmišljal o posledicah, se umakne in trpi sam zase, če njegova ljubezen ni uslišana. Terorist strasti, kakor mu pravijo, ki je pokazal svojo burno (seksualno) domišljijo tudi na odru, si še ni odgovoril, kaj je pohota. »Ko presežeš dovoljeno mejo pri zadovoljitvi želja? A kje je ta meja, če – kakor pravi Dostojevski – Boga ni in je vse dovoljeno? In če je pohota povezana s strastjo, s potrebo, vendar ni grešna?!«

Požrešnost

»Zelo težko se nadzorujem, če je na krožniku kaj dobrega. Ampak, ali nismo narejeni zato, da sledimo nagonom – tudi po hrani? Četudi jih lahko z disciplino, z mislijo brzdamo, potem še z večjo močjo udarijo nazaj. Ali sem kdaj ujel tisto, kar sem potem pojedel? Ja, svoje sanje, haha! Ne, lovil še nisem in tudi ne bi.«

Pohlep

»Hlepim po tistem, kar je v Sloveniji prepovedano – po uspehu! Rad imam nakupovanje kot sprostitev, ko končam delo.« Čeprav je Tomaž redek konglomerat umetniškosti in poslovnosti (»Če predstave ne iztržiš in ne pride do ljudi, potem ni vredna tega imena, ampak je moj osebni eksces!«), so mu zasebno pojmi, kot so varčevanje ali vplačevanje v pokojninski sklad, tuji … »Ko denar je, pač je, ko ga ni, ga pa ni.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Aljoša Rebolj

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri