Tomaž Kavčič

  • 19.05.2008

Privihral je z zamudo in s simpatično iskrenim opravičilom, da je malce »problematičen« glede točnosti in da ne nosi ure. Še zdaj sicer ne vem, ali se mi je z veliiiikim šopkom rož želel le odkupiti ali ga je prinesel preprosto zato, ker, kakor pravi, zelo rad obdaruje ljudi, a navsezadnje to tudi ni tako pomembno.

(Foto: Ivana Krešić)

7 fotografij v galeriji

Tomaž Kavčič ima darežljivost, obarvano z italijanskim smislom za estetiko, zapisano že v genih, saj je odrasel v eni najbolj znanih kulinaričnih družin, ki v dvorcu Zemono že peto leto vodi Gostilno pri Lojzetu. Ta je letos spomladi praznovala stoti jubilej.

Še preden pa je Tomaž izdal sedem grehov, s katerimi si sladi svoj vsakdan, sem ga morala kot izvedenca za gurmanske užitke (za mojstrsko kuho in crkljanje želodčkov – tudi najbolj petičnih gostov! – so prejeli priznanje sv. Fortunata, kar doleti največ dve evropski gostilni na leto) takoj vprašati, ali gre ljubezen res skozi želodec. »Zagotovo,« je samozavestno pritrdil, »je sploh še kaj boljšega, kot po dobri, lahki večerji z izbranim vinom smukniti z izvoljenko med rjuhe?«

Skorajda prepričan je, da ženska, ki noče ali ne zna z moškim deliti slasti dobre hrane in pijače, tudi v ljubljenju ne more zares čutno uživati. In glede na to, da so Kavčičevi do sedaj edini Slovenci, ki so dobili tudi prestižno italijansko priznanje Cuoco d’Oro (zlati kuhar), Tomažu najbrž lahko verjamemo na besedo!

»Z vinom se nikoli ne opijam, ker preveč cenim trud vinarja, ki ga je pridelal. Rad ga pijem ob izbranih priložnostih, da lahko uživam v njegovem vonju in okusu. In zraven še kaj dobrega pojem – njoke z radičem in kapesantami ali ješprenj s polento in teranom ... Enostavne jedi, pri katerih pa čutite vsakega od okusov. Kadar grem ven jest, pa seveda poskušam pozabiti, kaj je moj posel, in se prepustim gurmanskim užitkom.«

»Ne vem, ali sem popil več kot kakšnih sedem kav v življenju – moj dan se začne z litrom navadne vode, ki jo obožujem! Ločim jih med seboj po okusih in jih še posebno rad pijem iz stekleničk – od slovenskih imam najraje Julijano, od tujih pa Evian.«

»Hm, kateri del ženskega telesa je zame najbolj pregrešen ...? Zagotovo hrbet – eleganten, ne preveč športen. Sicer pa sem očitno v obdobju, ko se mi zdi pomembnejša notranjost ženske; anima, kot rečejo Italijani. Lepa ženska, ki je prazna, je nezanimiva. Imeti mora svoj jaz, a ne maram tistih preveč vpadljivih ali agresivnih. Zdi se mi tudi, da je ženska moškemu lahko v pomoč in oporo v življenju, pa tudi vir ustvarjalnega navdiha ...«

»Dobršen del mladosti sem dal v motokros – bil sem celo drugi na državnem prvenstvu v tedanji Jugoslaviji, a sem pri devetnajstih ta šport opustil, ker zahteva celega človeka, v tem pa nisem videl prihodnosti. Ostala je ljubezen do potovanja, svobode, stika z naravo, ki jih omogoča vožnja z motorjem. Zato sem si kupil harley davidsona. Ravno prav je uživaški, ni prehiter ...«

Edini Tomažev nakit pritiče naravi njegovega dela: na zapestju ima dve vilici. Eno mu je prinesel iz Londona prijatelj, fotograf Dean Duboković, drugo pa si je kupil v neki starinarnici. »Izdelana je iz srebra, iz leta 1900. Sam sem si jo zavil okrog zapestja in je od takrat še nisem snel!«

No, to ni ravno Tomažev greh, je pa skorajda njegov zaščitni znak; v gostilni vedno nosi predpasnik, ki ga je sam oblikoval, naredili pa so mu ga v Ajdovščini, v tovarni Ika. »Poimenoval sem ga »predpasnik Zemono« in se dogovoril, da ga brez mojega dovoljenja ne smejo izdelovati!«

»Ko delam, zares delam, in ko se zabavam, pozabim na vse in s prijatelji plešemo do jutra.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Ivana Krešič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri