Robi Kramberger

  • 04.02.2008

Boksar. Jeklena levica. Zmagovalec kranjskega “dvoboja stoletja”, kjer sta se v velikem slogu udarili uradna zveza in njena alternativa, Galetova asociacija. »To je šport, kjer ne izgubiš žoge, tukaj si tepen,« trdi Kramberger, ki bo to v živo preveril na svetovnem vojaškem prvenstvu v Ameriki. Dejstvo, da njegov nos še ni bil zlomljen, mu ne veča boksarske kredibilnosti, »udarec težkokategornika« pač. Pravi, da je vse stvar občutka. Kontrolirana moč in natančen udarec. In ne, Rocky ni njegov ultimativni junak. Je pa okej.

(Foto: Ivana Krešić)

Jeza

»Ne izbruhnem. Imam zelo močne živce. Svojo jezo, negativno energijo izživim na treningu. Pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj sem se nazadnje pošteno razjezil. Jezo znam skriti, je niti ne pokažem. Dogajajo se različne provokacije, nekateri me želijo razjeziti – tudi zato, ker sem boksar. V kakšnem lokalu včasih najbolj pogumni težijo v stilu 'kaj misliš, da si', 'sploh nisi dober' in 'to je brezvezen šport'. V takih primerih se umaknem.«

Požrešnost

»Sladkarije. Čokolade, rulade, različne stvari ... Ob tem pa nerad pazim na kilograme. Raje naredim dva treninga, kot da bi se omejeval. Več ko je mesa, tem bolje. Ali sem kdaj na dieti? Nonstop! Na športni dieti. Pa pred tekmo kak teden dni pazim na količino hrane in tudi na to, kaj pojem. Težim k temu, da je hrane količinsko manj in da je energijsko nabita. Takrat jem meso, riž ali testenine, čim manj kruha. Čemu se absolutno ne morem upreti? Lepi ženski.«

Lenoba

»Nisem len. Rad pa lenarim. Če sem doma, večinoma res poležavam na kavču, pred televizijo. Sicer pa nimam časa za lenobo. Šport, služba in hobiji zavzamejo preveč časa, da bi sploh lahko pomislil na to. Lenarjenje seveda paše ... Najraje od vsega se z motorjem zapeljem na morje, na kakšno plažo, in dam vse štiri od sebe. Slaba vest? Ne, ker vem, da bom naslednji dan vse nadoknadil.«

Pohlep

»Kar se materialnih zadev tiče ... v bistvu ne. Imam rad, seveda, kdo pa nima, dober avto, lep motor ... Ampak pohlep ... ne bi rekel. Kar pa se športa tiče, si želim čim boljše rezultate, nisem pa glede tega pohlepen.«

Zavist

»Ali jo kdaj občutim? Ja, če se temu lahko reče zavist. Do mojih idolov, Tysona in še nekaterih. Takrat pomislim: Uspelo mu je! To je nekaj, česar ne naredi vsakdo, tak človek prekorači vse tiste meje, ki jih večina nikoli ne doseže. In prav to motivira. Da ti voljo, da še več treniraš, bolj stisneš, temu posvetiš še več časa. Sicer pa nisem zavisten. Po horoskopu sem tehtnica, plavam, vseeno mi je.«

Pohota

»Hvala bogu, seveda sempohoten! Kdo pa ni?! Če ne bi bil, ne bi bil normalen. Kako jo razumem? Če vidim lepo žensko, imam svoje občutke ... Kaj najprej pogledam? Celoto, zunanjost, kakšne so njene telesne linije ...«

Napuh

»Ne. Ne postavljam se, nisem domišljav, vsaj po reakcijah kolegov sodeč. Če so mi po t. i. dvoboju stoletja kaj takega očitali? Ne vem, zaenkrat nisem slišal nič takega. Ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, so večinoma kolegi. Ti so bili zadovoljni z mano, srečni, da mi je uspelo. Kontrareakcije niso prišle do mene. Zagotovo pa jih je kaj bilo. Vsem ne moreš biti všeč. Ampak do mene to ni prišlo. Pa ne vem, zakaj – ali mi ljudje tega niso povedali ali pa sem to preprosto preslišal.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri