Radko Polič - Rac

  • 13.03.2008

Karizmatičnost velikana ljubljanske Drame, dobitnika Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki se je uveljavil tudi na tujih gledaliških odrih, je tolikšna, da bi lahko samo tiho sedel, saj bi bilo to dovolj. Že s porednim nasmeškom izdaja, da rad nenehno izziva tistega nad nami, četudi je zato v peklu že zdaj kuhan in pečen, a mu za to ni mar: »Ker je najhujši pekel življenje.«

(Foto: Primož Predalič)

Ko spregovori s svojim raskavim glasom, je to kot podivjana reka; med burnim tokom misli se v njegovih očeh izmenjujeta demonični lesket in angelska toplina nekoga, ki se ne boji brskanja po svojih čustvih. Jack Nicholson ali Anthony Hopkins? Vse v enem: Radko Polič - Rac.

Požrešnost

»Tudi to je neke vrste pohota, pohlep, če hrano in pijačo čezmerno uživaš! Ohoho, seveda se kdaj prenajem, a se znam tudi nadzorovati – če si rečem ne, to drži. (Ko sem se odločil, sem čez noč prešel iz treh škatel cigaret dnevno na nič!) Kuham vse, in to zelo dobro! Najraje za prijatelje, ker potrebujem odziv. Obložena miza, prijatelji, ki uživajo ob njej …«

Lenoba

»V sebi imam dva pola – deloholičnega in lenobnega. Lenoba ni greh, ker se mi sproščenemu porajajo najboljše zamisli, vse enigme dobijo svoj odgovor. To je ustvarjalnost v tišini, v nedelu … Ko pa sem vpet v delo, sem v t.i. nadzorovanem deliriju, ko grem do skrajnih meja svojega razuma, pustim, da se mi odpira podzavest, da lahko ta del svojega notranjega življenja uporabim v vlogi.«

Pohota

»Ali je greh seks iz čistega užitka?! Med igralci je tega veliko na seminarjih, ko se vsi sprostijo – nekdaj smo temu rekli sindikalni seks. Pohoto razumem kot stalno željo po erekciji. Le človeku in nekaterim primatom je seks užitek! Pri človeku pohoti rečem razbrzdanost. Danes sem packal, pravijo nekateri moški, če gredo čez tisto mejo, ko rečemo nečemu že seksualna perverzija. Ampak merila za t. i. odklonsko vedenje v spolnosti so subjektivna. Sicer pa o seksu itak preveč razpravljamo! Meni je všeč prikrita erotika.«

Jeza

»Če usta kričijo, pamet molči, pravijo. Oče me je učil, da štejem do deset, preden izbruhnem, ker me bo do takrat že minilo. Jaz štejem do tri, a znam nadzorovati izbruhe jeze, besa. Včasih pa se jim tudi zavestno prepustim (zato si rečem introverten ekstrovertnež). Predvsem takrat, kadar me razjezi kak primitivec, ki niti ne razume, kaj mu govorim.«

Pohlep

»Hlepim po tem, da bi imel toliko denarja, da bi si lahko kupil čas. Z njim si ne bi podaljšal življenja, ampak bi si kupil svobodo; da bi lahko delal, kadar hočem in kar hočem, bil pol leta na Unijah … Ne hlepim pa po materialnih stvareh … No, všeč mi je seksi spodnje perilo na lepi ženski. Najlonke bi pa strgal z vsake, tako odbijajoče so! Samostoječe, s podvezicami – to je pa zeloooo estetsko!«

Zavist

»Zavist je pritlehna napaka, ki jo imajo le majhni ljudje. Nekateri gredo celo tako daleč, da zavidajo drugemu, kar imajo sami, ker mu tega ne privoščijo – to pa je greh! Na svetu je okrog deset odstotkov ljudi, ki držijo v rokah vse – ti bi nas kar eliminirali, ker nam niti tega ne privoščijo, da živimo, in se gredo bogove! In to je še večji greh.«

Napuh

»Precenjujejo se tisti, ki si nočejo priznati, da se vse življenje učimo in da ne bomo nikoli mogli priti na vrh znanja, modrosti; to je Sizifovo delo, ki se konča šele, ko umremo. Gledanje nase z razdalje je del mojega poklica. Zmeraj se nam zdi, da še nismo dovolj dobri – zato se moramo znati pravilno oceniti.« Domišljavost kot obramba, ko začutimo, da vemo manj od drugega? »Če takrat začete voditi dialog, se osmešite in se morate izkopati iz te šlamastike! Poznam take, ki vedo več o teatru kot jaz, pa še nikoli niso bili v njem!«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Primož Predalič

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri