Primož Forte

  • 08.11.2007

Igralec. Sinhronizator. Tisti, ki je posodil glas Streli McQueenu, glavnemu junaku iz celovečerne risanke Avtomobili. Rad igra. Rad razmišlja. Rad ima naravo. Ima posluh. V novi predstavi Bakhantke, ki bo koprodukcija gledališč iz Trsta in Nove Gorice, se bo rodil iz očetovega stegna, Helena Blagne bo njegova teta, on pa bo bog in bo obnorel vse ženske.

(Foto: Ivana Krešić)

Fascinacija

»Všeč mi je, ko se včasih zbudim ob dveh, treh zjutraj, odprem okno, ni važno, kje sem, v Ljubljani ali pa v Trstu, pogledam ven, pa je ulica prazna. Takrat diham, začutim nekaj, tišino, mir, ko vsi spijo. To navado imam že vrsto let. Najbolj pa me fascinira, če koga zagledam, ko gre po cesti. Ena duša, ki se vrača domov.«

Impro

»Razlika med tem, kar sem delal za televizijo, in tem, kar sem delal za filmsko platno, je, da moraš biti stoprocentno natančen, ko liki odpirajo usta. Avtomobili so bili posneti za angleščino, tako da smo se pri nekaterih slovenskih stavkih morali pošteno potruditi. Primer: I don't know. Ne vem. Ni kompatibilno. Še hujša so sosledja hitro izgovorjenih stavkov, ki ne gredo na usta. Potem je pa treba spreminjati tekst. Zato pravim, da je potrebna improvizacija. «

Ljubezen

»S 16 leti sem šel na avdicijo za Sen kresne noči v angleščini v Španske borce. Šlo nas je nekaj sošolcev s poljanske gimnazije in smo bili sprejeti. Nisem se zaljubil samo v igro, v to, da v življenju obdržiš en sam majčken delček srca, pre ostalo pa si pripravljen razdati, ampak sem se zaljubil tudi v način življenja. V vaje, generalke, kostumske probe, v napetost, ki se viša, ko se bliža premiera, v premiero in v ponovitve, ker je vsaka predstava živa stvar – vsaka je drugačna, in čeprav je drugačna, je ista.

Sinhro

»To, da posodiš glas nekemu liku, ki je že v celoti narejen, je izziv. Poleg tega je nam igralcem všeč, da smo lahko nekdo drug. In če sem jaz lahko risani medvedek ali pa avto, je to super! Mu vdihnem karakter. Tega ne moreš niti na filmu niti v gledališču. Pa rad se igram z zvoki.«

Brez maske

»Včasih spoznam kakšna dekleta, ki potem, ko izvejo, da sem igralec, zamahnejo z roko, rekoč: »Ah, ti zagotovo ves čas igraš!« Če me hočeš videti, kako igram, pridi pogledat v teater. Tukaj sem pa jaz zdaj jaz. Se pa zgodi, igralci v družbi vedno radi govorimo šale, malo izstopamo ...«

Zdrs

»Pri mojem poklicu je treba malo izbirati športe. Zlomljena noga res ne bi prišla prav. Čeprav je v končni fazi tudi nogomet lahko ekstremen. Tole na drugem kolenu? U, to je pa staro, iz moje monodrame. Ker imam dež v predstavi, mi je spodrsnilo. To je delovna poškodba.«

Dvojina

»Všeč so mi ženske, ki pustijo, da se poskrbi zanje. S tem je zaokrožen moj odnos, s tem sem najbolj srečen človek na svetu. Seveda, če rečem, da mora biti moja ženska princeska, ker rad poskrbim zanjo, sem tudi jaz včasih rad njen princ.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri