Peter Mlakar

  • 24.03.2008

Njegov pogled je zmes mračnjaške narave hladnokrvnega firerja, že vsega naveličanega žrebca iz porniča in globokoumne narcisoidnosti fotomodela. Ko preudarno niza svoje misli, se zdi, da niso namenjene le sogovorniku, ampak tudi njemu samemu. Če s teoretičnimi izpeljavami filozof, NSK-jevec, pisatelj, igralec in nekdanji maneken (!), ki – brez dlake na jeziku! – išče razmejitve med mesenim in cerkvenim, tudi brska po svoji notranjosti, lahko le ugibamo. S svojo impozantno (kar malce »odzemljeno«) pojavo in pronicljivimi intelektualnimi razpredanji predstavlja enega poslednjih primerkov izumirajoče podvrste neuklonljivih duhov slovenskega kulturnega prostora. Peter Mlakar, playboyevsko »žmohtno« o svetopisemskih sedmih grehih!

Požrešnost

»Rad imam meso. A to ni edina stvar, ki jo z užitkom jem. Rekel bi, da so nebeške sramne ustnice okoli pizde, bogovska rit ter veličastni joški, na katerih se bohotijo diabolične bradavice, morda edina jed, za katero bi podlegel grehu požrešnosti.«

Lenoba

»Preden zaspiš, se potopiš v stanje najslajšega predspanja, zaznavaš popolno sproščanje napetosti. To je predsoba smrti. Nevrotično naprezanje, sla po časteh, hlastanje po moči, za katero bi prodal mater, so zato, da bi lahko lenaril. Lenoba je greh, ker zahteva Zadnji vzrok gibanje zaznav od neugodja k ugodju, ker je smrt Nespoznatni dražljaj.«

Pohota

»Pohoto reguliramo, da postane ljubezen presežna instanca, ki neusmiljena v svojem dajanju tolerira neomejeno brušenje, s tem pa brusača totalno veže nase. Uživanje je Zakon, le-tega je zmožna le nesebična ljubezen. Brusač šele v ljubezni do Drugega premaguje svojo travmo – zdrgne vse, kar leze in gre. Delamo na ženskah-mašinah-za-porivanje, ker izvira njihova brezobličnost jebačine iz absolutnosti užitka, ki je možen v nadmočni instanci ljubezni.«

Jeza

»Ne govorim o sovraštvu do posameznika, ampak do sveta, do življenja. To sovraštvo pomeni svet, življenje ljubiti in imeti. Kako? Ljubezen je sovraštvo, ki prigoni objekt do stopnje, ko ga poješ, ko postaneta Eno, torej neskončnost duha. Drugo sovraštvo je izguba svobode.«

Pohlep

»Četudi imaš vse, hočeš več. V neskončnost. A materialno vesolje in moč denarja, ki naj služi ugodju, sta omejeni količini. Užitek ni. Vreča dreka si sam, ki igraš na karto absolutnega. Pohlep je vrlina le, dokler omogoča zadovoljitev vrhunskih užitkov z objektom, ki ima nadnaravne seksualne atribute, in uživati mir ob bazenu na lepem vrtu.«

Zavist

»To je boleče prepričanje, da bi morale biti vse luknje sladkosti tvoje, da bi moral biti najboljši fukač prav ti, a so z glorijo obsijani drugi. Užitek je njihov, ne tvoj. Toda mar se to orgazmiranje ne bi opravljalo v tebi, če ne bi brezupno skušal biti Oni? Da nisi ves univerzum samo ti, rešuje Bog.«

Napuh

»Najhujši greh. Vse druge – pravijo celo svetniki – se da krotiti, dokazovanje lastnega jaza, napihovanje sebstva in njegovo visoko vrednotenje pa je najzahrbtnejša strast. Podležeš ji, ker vsa bit in njena vrednost nista pri tebi, marveč v tvojem popolnem nasprotju, v Ne-biti, v Nad-večvrednosti. Jaz sem zunaj ne-jaz, znotraj isto, ob straneh pa nič.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri