Peter Mankoč

  • 25.02.2008

Ja, je stroj v človeški podobi. Ja, je neke vrste mazohist. Ja, rad tekmuje s samim seboj. In ja, plavanje ima zares rad. Brez vsega tega ne bi zmogel odrekanja, ki ga to zahteva kot vsak vrhunski šport. »Če hočeš biti v nečem izjemen, si moraš postaviti cilj, ki je na meji mogočega.« O tem, da se modus operandi svetovnega prvaka na sto metrov mešano, rekorderja evropskih in državnih prvenstev v tej disciplini, obrestuje, dokazujejo njegovi uspehi. A z vsem spoštovanjem do njih (navsezadnje si brez njih ne bi ‘zaslužil’ tudi spovedi v Playboyu!) jih bomo tokrat zanemarili.

(Foto: Primož Predalič)

Ker je bolj slastno grešiti z drezanjem v škatlico z nalepko »Javnosti prepovedano«. Da se je recimo prvič ljubil takrat, ko je Slovenijo obiskal papež; da se strogo drži spolne vzdržnosti pred pomembnejšimi tekmovanji in da na vprašanje, kaj po njegovem lahko da ženski, v smehu odgovarja: »Predvsem mir.« Pa je življenje Petra Mankoča res tako svetniško?

Požrešnost

»Če je na krožniku pohan sir, bi ga kar jedel in jedel. A ker se to pozna pri kilogramih in so zato rezultati slabši, se le malokrat pregrešim. Držim se tega, da je treba jesti večkrat po malem, ker ima tako telo največ energije in dela najmanj zalog. Seveda imamo plavalci strogo predpisano prehrano, a se tega ne držim popolnoma. Kakšen poseben sladokusec, ki bi preizkušal nove jedi, nisem, kuham pa bolj redko. Hrana kot afrodiziak? O tem nisem nikoli premišljeval.«

Jeza

»Ne vem, ali je ravno grešna, ni pa priporočljiva, ker povzroča stres. Ta pusti negativne posledice tudi na krvni sliki, ki mi jo pregledujejo vsak mesec. Se pa zelo nadzorujem, a ko mi uide, mi močno. Če pri tem naredim krivico, se brez težav opravičim.«

Lenoba

»Ko nisem v svoji plavalni službi, zelo rad lenarim. Najraje dam na kavču vse štiri od sebe, se pokrijem z deko in gledam televizijo, dokler ne zaspim.«

Pohota

»Sploh ni grešna – je nekaj najbolj naravnega, kar nas žene, da preživimo! Ali sem pohoten? Sem. A to je odvisno tudi od treninga – če sem zelo izčrpan, ne bo zvečer nič od mene. Seveda pa je na noč pred večjimi tekmovanji seks prepovedan. In jaz se tega držim – v nasprotnem primeru sem opazil pri sebi pomanjkanje energije. Kaj mi je posebno dražeče pri ženski? Jedre, čvrste ritke – take, v obliki jabolčka (nasmešek) – in kopalke na zagoreli polti.«

Pohlep

»Pohlep kot želja po presežku mora biti, ker brez tega ni napredka! Uspešni ljudje imajo več te želje v sebi, ker njihovi vrhunski dosežki pomenijo, da so morali čez svoje meje. Mogoče v neki točki kariere, ko dosežeš zastavljeno, želja po več upade, a tega zase še ne morem trditi. Pohlep po materialnih dobrinah? Ah, jaz sem skromen. Že v šoli sem denar za malico vedno prihranil.«

Zavist

»Ko se zgodi, da me kdo premaga, poskušam, da si tega ne bi gnal k srcu – to pomeni, da se moram naslednjič bolj potruditi. Najpomembneje je, da sem naredil toliko, kot sem zahteval od sebe. Mislim, da nisem nevoščljiv – kar sem dobil, sem prigaral sam, tako da bolj kot lastno poznam zavist drugih.«

Napuh

»Ko začutim, da česa ne vem, raje molčim. Sicer pa malo domišljavosti ne škodi, kadar se kdo do mene vede poniževalno. Če se hoče delati norca iz mene, pričakujem, da me vika, čeprav se mi to sicer ne zdi potrebno. Zelo pogosto se precenjujejo plavalci, ki so na prelomnici – kakšen večji uspeh so že dosegli, a se na splošno še niso dokazali, nosijo se pa tako, kot bi bili olimpijski prvaki! Res pa je, da se to samoprecenjevanje z leti poleže.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri