Peter Malalan

  • 23.04.2008

Marilyn Monroe je nekoč čutno prepevala, da so diamanti dekletovi najboljši prijatelji, za zlatarja in draguljarja Petra Malalana pa so najboljši prijatelji ženske (in seveda tudi moški!), ki te diamante nosijo. Ko sem želela slišati kaj sočnega o njegovih strankah – kakšnih finih damah v brokatnih ogrinjalih in baržunastih rokavičkah in gospodih, ki si želijo zlatih manšetnih gumbov, sem dobila od njega le suhoparen odgovor popolnega profesionalca: »Ne delam diskriminacije med strankami. Vsakomur se posvetim in mu postrežem z vsem dolžnim spoštovanjem.« Jezus!

(Foto: Ivana Krešić)

7 fotografij v galeriji

Od gospoda Malalana bo težko zvrtati kaj tipično plejbojevskega, sem pomislila in upala, da me bo kaj bolj žgečkljivega čakalo vsaj pri njegovi zgodbi o uspehu – belgijska borza diamantov in milijardni posel, ki se vrti okrog najžlahtnejše rudnine na Zemlji, je vendarle poln intrig ali celo kriminala … Pa sem od primorsko odprtega sogovornika (Malalanovi so tržaški Slovenci) slišala le:

»Delo draguljarja ni lahko in z njim ne obogatite kar čez noč. Uspeh in s tem zadoščenje prideta z leti. Od 1949., ko so se starši začeli ukvarjati s tem poslom (in vanj kmalu začeli uvajati tudi nas, tri sinove – brat Milko je optik in Darko urar), stremimo k nenehnemu napredovanju s poštenim in predanim delom.«

In kje je tu kakšen »greh«, o katerem naj bi pisala?! No, med pogovorom sva vendarle zbrisala prah s hedonistične plati Petra Malalana in ugotovila celo to, da je svojo bodočo ženo – oh, kako nespodobno! – še preden sta se sploh tikala – podrl. Na tla, da ne bo pomote.

»Diamanti so moja strast in veselje, njihovo oblikovanje je najlepši del mojega poklica; to je ustvarjalno delo, pri katerem se lahko izrazim. Oblika, porojena iz moje ideje, na nekom, ki ga imam rad – ko to vidim, začutim največje zadoščenje. Obožujem predvsem unikatne, izjemno dragocene barvne diamante – vsak je svet zase. So kot slike umetnikov, le da je te ustvarila narava.«

»Poletna jadranja z družino v Dalmaciji so postala že kar obredna. Posebej pa me privlačijo stare jadrnice – občudujem njihovo notranjo opremo, tik in medenino, ki jim dajeta nekakšen pridih častitljivosti. Čeprav ne vem, kdaj bodo moje sanje o lastništvu kakšne take jadrnice postale resničnost, je včasih dovolj že to, da lahko sanjaš.«

»Zagovarjam minimalizem, čiste oblike in ne preveč ekstravagance, ker ta omeji uporabnost izdelka. 80 odstotkov naprej in 20 nazaj, vedno pravim, ko oblikujem nakit ali izbiram pohištvo. Glede oblek pa sem bolj konvencionalen – ker mi ne uspeva slediti modnim smernicam, prisegam na večno klasiko. Le glede kravat sem tako zahteven, da je tudi žena že obupala; redkokatera mi je res všeč!«

»Težko si predstavljam dobro večerjo, ki je ne zaključim s sladico. Vseeno mi je, kakšna je, samo da je izjemno dobra, ker sem v nasprotnem primeru jezen nase, da sem se pregrešil, hehe! V Opčinah zelo rad zavijem v slaščičarno Saint Honore, kjer imajo bolj majhne sladice (to je bolje kot tisti veliiiki kosi!), ki jih delajo z belgijsko čokolado … mmm … In veste, kako se vsako leto za božič razveselim, ko mi poslovni partner in prijatelj iz Belgije po pošti pošlje njihove praline!«

»Ooo, zapestne ure – take, manufakturne, ki imajo zaradi natančne izdelave, kakovostne mehanike in odličnih materialov prav poseben šarm, te so moj greh! Četudi imam dovolj ur, se težko uprem kakšni lepi, recimo IWC, ki jih v švicarski tovarni v Schaffhausnu naredijo toliko kot porschejev – le 60 tisoč letno! Ura je edini nakit, na katerega zdaj prisegam – nekoč sem nosil tudi malo bolj 'odštekano' oblikovan moški nakit, a sem ga kasneje podaril ženi.«

»Moj največji in najlepši greh je pa – moja žena! Združil naju je moj posel (ona je sicer veterinarka) – zagledala sva se na zlatarskem bienalu v Celju in v gostilni Štorman sem se nerodno zaletel vanjo. Imela je neverjeten magnet in nikoli še nisem podvomil o naju, čeprav pravijo, da imate pri poroki s Štajerko 'beneficiran staž', ker so menda tako zahtevne, da eno leto šteje za dve, haha!«

»Po malem se učim golfa in res grešim, ker si za to ne vzamem več časa! In veste, ni ga tako enostavno igrati, kot je videti – igra zahteva izredno zbranost.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Ivana Krešič

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri