Matjaž Krivic

  • 18.11.2007

Fotograf z mednarodnimi priznanji, ki nam bo to poletje v Tivoliju pokazal Svetišča zemlje. Ustvarjat hodi zgodaj zjutraj na visoke hribe in potuje v oddaljene eksotične dežele. Lani je začel odkrivati Slovenijo. Matjaž ni len, še zdaleč ne. Je organiziran, iznajdljiv in prilagodljiv. »Znam se prilagoditi. Jem vse. In ko sem utrujen, spim.« Dela na film, lani pa si je kupil prvega digitalca. Fotografije prodaja tudi na svoji spletni strani. Pred časom ga je v Afriki v nogo brcnila divja svinja.

(Foto: Ivana Krešić)

Glava

»V moji glavi se veliko dogaja. Veliko idej, veliko stvari, veliko projektov – toliko, da se ne da povedati, ves čas. Ogromno svojih idej imam, z njimi sem popolnoma zaseden. Prihodnost? Naredil bom to razstavo, potem pa z njo gostoval po svetu. Pa še na Mars bom šel, če bo šlo. Pa za eno leto na potovanje, takoj ko bo Ana končala faks. Kam? Kamor bo pihal veter. Smernice kažejo čez

Afriko proti Aziji.«

Oko

»Ponavadi sem prišel od nekod, uredil fotografije in poslovne zadeve, da sem šel lahko naprej. Potem pa sem lani dobil naročilo. Šel sem na Sorco ob štirih zjutraj. Sončni vzhod, vsa Slovenija je bila popolnoma čista. Brez oblačka, mraz, minus dve stopinji junija. Zeblo me je kot psa, ampak bilo je magično kot v Tibetu.«

Telo

»Zelo mlad sem začel potovati. Potovanje je kot droga. Ko začneš potovati, odkrivaš nove kraje, vedno več jih je, ki bi jih rad videl, obiskal, doživel. Od nekdaj so me zanimale tuje kulture. Slovenije nisem fotografiral do lani, zdaj pa je na razstavi približno četrtina fotk iz Slovenije.«

Čelo

»Ko grem fotkat, mi teče s čela! Zašvicam! Ko grem nekaj slikat, je to čisti zakon!«

Nos

»Sem zamerljiv. Skoraj vsak dan se mi povesi nos. Ampak ni tako hudo, ker hitro pozabim. Kakšne zadeve? Delo, seveda. Znam zameriti, če me kdo nategne, to mi ni všeč. Stvari si jemljem

k srcu, ker gre za moje projekte.«

Srce

»Fajn je imeti punco, ki ti stoji ob strani. Jaz sem umetnik in imam vzpone in padce. To je pri umetnikih verjetno normalno. Ko delaš projekt, si totalno na spidu. Ko pa projekt steče, padeš v depresijo. Ona pa je vedno tam. To je fino. Ko sem leta 2003 poslal fotke na natečaj v London, sem zmagal v kategoriji 'Landscape'. Poslal sem sedem fotk. Šest sem jih izbral jaz, eno pa moja punca – in tista fotografija je zmagala. Ana je fajn, the best, pa jo poslušam. Včasih zaradi tega tudi zmagam.«

Noge

»Pred dvema letoma sem šel s prijateljem Aleksandrom z avtom iz Norveške v Indijo. Tam sva nekoč namakala noge v bazenu in sem mu pokazal knjižico, ki sem jo naredil iz svojih fotografij. Takrat sem že vedel, da bom imel razstavo. Kakšen pa naj bo naslov? Delovni naslov razstave, ki sva ga našla v Indiji na bazenu, je bil Stone Temples, Kamniti templji. Ker pa na razstavi niso le kamniti templji, sem naslov malo spremenil, v Svetišča zemlje.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri