Matic Osovnikar

  • 06.02.2008

Po domače, bolj zveneče, najhitrejši beli človek. 10,15 na stotko. Kar je hitreje, kot si je kdajkoli pritekel na atletskih računalniških igricah, neformalni tekmovalni disciplini letošnjih Aten. Vse plombe mu je naredila mama, kmalu bo lahko dobila kakšno nazaj. Absolvent stomatologije se prehranjuje na študentske bone, rad drema do enih in iz počepa dvigne 230 kilogramov. Pred tekmo obvezno spije kavo. V imenu svoje atletske postave in estetike bi se mogoče fotografiral gol.

(Foto: Ivana Krešić)

Požrešnost

»Sem požrešen. Če zagledam stvar, ki mi je všeč, se ne morem ustaviti. Ali se to nanaša le na hrano ali tudi na druge zadeve? Na hrano, ha ha ... glede drugih stvari sem pa malo drugačen. Ni mi v interesu, da bi vse grabil. Pri puncah ponavadi hitro odneham. Pri atletiki je pa drugače. Vem, da moram trdo delati. Veliko treniram, naredim res vse, in grem v miru na tekmo. Potem pa res uživam, ko tekmujem.«

Jeza

»Se zgodi, da izbruhnem. Ponavadi se razjezim, vendar jeza kmalu preide v kuhanje mule. To ponavadi ne traja dolgo, res pa je, da se mi takrat ne da nič dopovedati. Največkrat gre za kakšno malenkost. Najbolj me moti to, če se z nekom nekaj zmeniš, pa to ne drži. To se ponavadi dogaja doma, na tekmah pa se namesto mene razburja moj trener.«

Lenoba

»Ja, seveda ... Lenarjenje paše zjutraj. Brez problemov spim tudi do enih, če nimam obveznosti. Tudi sicer nisem jutranji tip človeka, zato nisem najbolj navdušen nad dopoldanskimi treningi. Pa med vikendi ... imamo vikend na Gorjušah in tam v glavnem počivamo. Slaba vest? Ja, predvsem takrat, kadar se mi zjutraj ne ljubi vstati in zaradi tega prestavim kakšno stvar.«

Pohlep

»Nisem pohlepen, vsaj ne, kar se tiče materialnih stvari. Verjetno hlepim po slavi v športu. Zato, ker se te slava dotika, ker si dober. To je zelo dober občutek, ki ga pogrešaš, ko ne dosegaš tako dobrih rezultatov in nisi v centru pozornosti. Pohlep ni nič slabega, dokler človek ne dela neumnosti.«

Zavist

»Se zgodi. Ne bi bil rad nevoščljiv, ampak se zgodi. Do koga? Do prijateljev, neznancev ... Mogoče, ko gre kakšna luštna punca mimo, zraven pa je kakšen frajer, potem sem mu malo nevoščljiv. Kako reagiram? Se mi zdi, da sem kar preveč prijazen do tistega, ki mu zavidam, ga hvalim ...«

Napuh

»Tega pa res ne maram. Nisem domišljav in tega ne maram pri drugih. Se pa kdaj zgodi, da te hoče kdo pretirano hvaliti; ali pa vidiš ljudi, ki te iz daljave opazujejo in se pogovarjajo o tebi. Potem dvigneš glavo in se malo vzvišeno sprehodiš mimo. Za šalo. Ali so mi to že očitali? Ne, ravno nasprotno. Ponavadi mi pravijo, naj se bolj postavim, naj se malo považim.«

Pohota

»Je nekaj normalnega. Ne razumem je kot nekaj slabega. To je sanjarjenje, domišljija dela. Če pogledam lepo žensko? Ja, seveda! Obvezno! Oči, oči me najbolj pritegnejo. V očeh zna biti nekaj ... No, od daleč pa najprej opazim postavo, dobre noge. Všeč so mi športne punce.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri