Marko Giacomelli

  • 16.01.2008

Doktor jedrske fizike. Devetindvajsetletnik. Na upravi za jedrsko varnost specializiran za radioaktivne odpadke. Znanstvenik, ki je sodeloval pri poskusih za zdravljenje raka na Švedskem, v Rusiji in na Japonskem. Finalist Emzinove nagrade za fotografijo leta je nazadnje fotografiral pingvine. Na Antarktiki, kjer je preučeval ozonsko luknjo. Sprejemanje pohval še vedno ni njegova najmočnejša točka, se pa izboljšuje. Dekleta pravijo, da ima lep nasmeh.

Oči

»Pri ženski najprej opazim obnašanje. Bolj v smislu odnosa do sveta, umeščenosti v prostor – ali se počuti sproščena, se zabava, se zna izraziti ... Pritegne me tudi hoja, kako se pogovarja ... Najprej opazim oči.«

Usta

»Zamašijo se mi z dobrim burekom. Takim, kot ga speče moja punca.«

Trebuh

»S trebuhom za kruhom, ja. Eno leto sem preživel na Švedskem in bilo je super. Če bi mi takrat ponudili službo, bi ostal tam. Vseeno pa obstaja nekaj, kar me vleče nazaj – družina, prijatelji ... Malo že poznam mednarodne vode s področja jedrske varnosti. Preselil bi se kam še za kakšni dve leti.«

Rit

»Brcniti koga v rit? Včasih bi bilo treba tudi mene. Zelo težko grem na primer k zdravniku. Vedno je milijon stvari, ki jih je treba narediti, tako da na to vedno pozabim ... Sicer pa dekleta pravijo, da je moja zadnjica čvrsta, lepo oblikovana.«

Glava

»Pogosto skušam biti hladen, ohraniti trezno glavo. Posledica tega je neskladje med srcem in glavo in, seveda, čudno obnašanje.«

Roka

»To so geni – verjetno imam po očetu, da rad delam z rokami. Majhna popravila. V kombinaciji s trmo in časovno stisko lahko to pomeni montiranje zidne omarice zgodaj zjutraj pred službo ...«

Srce

»Moje je mehko, premehko, načeloma sem preveč naiven. Ampak verjamem, da se ti vse

to nekje povrne.«

Jetra

»Na jetra mi gre slovenska družba. Včasih se nerodno počutim, ko razlagam tujcem naše klasične sporne teme (džamija, izbrisani). Ljudje tukaj kažejo s prstom na Albance, ki jim gredo sadni butiki preveč dobro ...«

Noga

»Sčasoma sem se prepričal, da če kaj hočeš, moraš narediti korak naprej – možno pa je, da ti malo pred tem pade srce v hlače. Ampak to je edini način.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri