Luka Založnik

  • 24.05.2007

Odličnež v športu, kjer ženske, moški in konji tekmujejo skupaj. Luka je državni prvak v konjeniškem preskakovanju ovir, štiri leta zapored jahač leta. Lani je zmagal na grand prixu v Italiji, letos poskuša priti med prve tri v centralni ligi (države srednje in vzhodne Evrope) in s tem naravnost na olimpijske igre. Tri leta zapored je bil prvi na svetovnem prvenstvu v kategoriji 'moč skoka', preskakovanju ovire v višino, v Sloveniji je rekorder. Njegovo življenje je jahanje, njegov vsakdanjik so potovanja. Skrbi za 20 konjev in ima izjemno močne noge.

(Foto: Ivana Krešić)

Samo jahanje

»Že sedem let imam punco, starejšo; ime ji je Hana in tudi jaha. Celotno stvar vodi bolj ona, organizacijo, potovanja ... Zame pravijo, da ne znam nič drugega kot jahati.«

Frajer bom!

»Doma sem iz Gotovelj pri Žalcu. Tam se je ta šport v Sloveniji začel. Vsi, ki smo bili tam doma, smo jahali, ker drugega športa ni bilo. To je bilo tudi zelo popularno – fantje, ki so bili prej na sceni, so bili frajerji, in to smo hoteli biti tudi mi.«

Začetki

»Konje so mi kupovali starši, nikoli nisem imel tako dobrih kot drugi. To je šport premožnih. Zato moraš imeti res veliko denarja. Pa sem treniral in zmeraj govoril, da sem boljši kot drugi.«

Čut

»To je šport za inteligentne ljudi. Konj je žival in razumeti moraš, kaj v tistem trenutku potrebuje.«

Emancipacija

»Večkrat se je že zgodilo, da sem bil prvi, moja punca pa druga. Potem mi je pa očitala, da ji nisem pustil, da bi zmagala.«

Nagrade

»Zneski za nagrade so od nekaj tisoč evrov, lahko 10 pa tudi 100, 200, 300, 400 tisoč evrov, ali pa avto za zmagovalca. Jahači smo dobro plačani, bolje kot v marsikaterem drugem športu.«

Popolnost

»Škornje si noro veliko kupujem. Narejeni so po meri. Za to imam sponzorja iz Rima in dobim vsaka dva meseca nove. Pri škornjih sem zelo natančen – če se mi ne prilegajo, jih ne obujem. Biti morajo popolnoma oprijeti, čisto po nogi.«

Sreča

»Obesek, ki sem ga dobil od prijateljice za darilo, ves čas nosim s seboj. Odkar sem si ga nadel, mi prinaša srečo.«

Načrt

»V dveh letih bi si rad postavil svoj center. To je moj plan. Najpomembneje pa je, da dosežem najboljše rezultate. Ne bi se šel rad še biznisa, rad bi bil dober športnik. Večina tekmovalcev gre iz športa in se gre biznis, ker ta stvar finančno dobro stoji, sploh pri prodaji konjev. Tekmuješ lahko do 50. leta, jaz sem najmlajši na tej sceni.«

Prodor

»Prvi sem šel ven. Zmagal sem zelo pomembno tekmo in potem so se mi odprla vsa vrata. Težko je priti zraven. Sponzorji morajo za določene turnirje nakazati precej denarja.«

Biznis

»V Sloveniji je nekaj konjev, ki so dobri in so vredni veliko, res veliko denarja. Cena je odvisna od rezultatov in od tega, kako lahko tekmovalec dirka z njim – od konjeve prilagodljivosti. Večina lastnikov konjev z njimi posluje. Kupijo konja za 10 tisoč evrov, ga natrenirajo in čez eno leto prodajo za 100 tisoč evrov.«

Asistenca

»Nimam stika s konji, jaz samo jaham. Imamo zaposlene ljudi, ki skrbijo zanje. Skrbijo, da se konji dobro počutijo. Delo je dobro plačano in popularno, pomočnik dobrega tekmovalca je iskan po vsem svetu.«

Osnova

»Konj na mesec pride lastnika približno tisoč evrov, samo vzdrževanje. Hrana, boksi, treningi, manjša tekmovanja, kovač ...«

Tekst: Nina Rupel

Foto: Ivana Krešič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri