Juš Milčinski

  • 19.11.2007

Improvizator. V rosnejših letih celo »najbolj ošiljen improvizator«, večkratni zmagovalec Šolske improvizacijske lige. Vodja Improlige, vseslovenskega prvenstva v improvizirani gledališki igri. Organizator. Kulturolog. Poje v skupini Tacenski mudeli, kjer jim pomaga to, da imajo slavnega bobnarja (Igorja Bračiča - Sadeža), in to, da so drugi člani skupine taborniki. Poje tudi v avtu, ko se vozi z Vrhnike v Ljubljano. V Ljubljani samo še mrmra. In ja, njegov dedek je bil Fran Milčinski - Ježek.

(Foto: Ivana Krešić)

Za nepoučene – kaj sploh je Improliga?

Vseslovensko prvenstvo v improvizirani gledališki igri. Projekt že 13 let poteka v KUD Franceta Prešerna, začelo ga je Gledališče Ane Monro, ki je povabilo k sodelovanju še druge: amaterska gledališča, kulturna društva in druge. Tako je nastala Improliga. Kot podmladek obstaja še šolska improliga, ŠILA.

Pa se sistem razvija?

Določili smo dve nedelji v mesecu, ki sta tekmovalni, ena je pa ekshibicijska – gre za improvizatorje, ki bi še radi nastopali na odru, ne bi pa več tekmovali. Letos smo imeli kakšnih šest ekshibicij. Mislim, da je to kar primerna formula, in upam, da bomo šli s tem naprej.

Kaj so Ekshibicije?

Na primer ličkanje. Celovečerna improvizirana predstava. Pet, šest improvizatorjev, ki delujejo po principu »campfire story«, kot to delajo Američani, ki se dobijo ob tabornem ognju in si govorijo strašljive zgodbe, zraven pa še igrajo. Ali pa večer improvizacije na temo Božiček proti dedku Mrazu.

Nekaj igralcev je prišlo iz vrst improvizatorjev ...

Ja, veliko jih je bilo, ki so tukaj začeli. Matjaž Javšnik je včasih nastopal, pa Jurij Zrnec, Mojca Funkl, Vito Rožej, Igor Bračič - Sadež, Jure Karas - Slon, Pižama, Dejmo stisnt teater ...

Kdo je lahko improvizator?

Odprt človek, tak, da gre na oder in počne stvari brez pretirane treme in razmišljanja o tem, kako bo izpadel. Hitro se znajde v situacijah, zelo ima razvito domišljijo, hitro delajo »klikerji«, asoci-acije. Pa tudi »team player«. In sproščen. Morda jih je tudi šola improvizacije naredila take.

Šola?!

To je hecno, za improvizacijo vsi mislijo, da prideš tja, nekaj poveš in se vse kar samo zgodi. Za temi improvizacijami pa je ogromno vaje. Da se pravilno postaviš na odru, da znaš narediti osnovno sceno. Ko dva prideta na oder, je zelo pomembno, da se takoj ve, kdo sta, kje sta in kaj počneta. Pa da se ne blokiraš, da znaš sodelovati s soigralci, da znaš izoblikovati karakterje ... Videl sem že naturščike, ki so zelo dobro igrali, niso pa se razvijali, ker niso vadili.

Koliko improdisciplin obstaja?

Kakšnih 40. To so kratki prizori, trajajo tri do štiri minute in imajo svoja pravila. Na primer »chinese box«, v kateri se najprej odigra enominutni prizor v nekem prostoru na določeno temo, potem se pa se isti prizor ponovi, s tem da publika določi še tri različne filmske žanre. Vidimo na primer prizor v ribogojnici, potem vestern v ribogojnici, znanstveno fantastiko v ribogojnici, triler v ribogojnici. Na večer se odigra pet takih disciplin, tri se izžrebajo, dve pa sta izziv, in sicer si vsaka ekipa izmisli svojo, skupaj s pravili, in jo zastavi nasprotni ekipi, mora pa jo odigrati tudi sama.

Kaj pa improvizacija v vsakdanjem življenju?

Nedvomno pride prav. Ponavadi improvizatorji tudi izstopajo v družbi kot zabavni ljudje, ki jim ni treba pripovedovati vicev.

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri