Jožko Čuk

  • 19.04.2008

Vse dokler sva, v domačnostnem vzdušju sejne sobe svetlo zelene Gospodarske zbornice Slovenije – medijsko razvpite ter tako in drugače prežvečene Esmeralde – debatirala o poslu, je govoril počasi in zborno. Ko pa naju je začelo zanašati k pregrešnim kraškim dobrotam, ki jih je bil deležen kot vsak kleni Dutovec, in drugim radostim, ki »cukrajo« delovni vsakdan predsednika GZS, je »pojačal tempo«, iz njega pa je tudi vse večkrat simpatično priletela kakšna: »Oštja, 'mam to rad!«

(Foto: Ivana Krešič, osebni arhiv )

7 fotografij v galeriji

Jožko Čuk – poleg politika Cirila Ribičiča naš najbolj znani velmož z vpadljivo kombinacijo črnih las in sivih muštacev – kljub natrpanemu urniku nikoli ne gleda čukasto. Še več! Njegova tajnica mi je zaupala, da je velikokrat on tisti, ki sodelavce s (tako zaželeno!) jutranjo vedrino spodbudi k delu. Imeti pregled nad vsemi trinajstimi slovenskimi zbornicami ni mačji kašelj, a gospod Čuk si je zaradi (modro!) navezanih stikov v malodane vseh slovenskih občinah, še iz časov, ko je kot študent predsedoval Združenju študentskih pokrajinskih klubov Slovenije, marsikaj olajšal.

Diplomirani strojnik je bil že na začetku poklicne poti tako spreten v vlogi generalnega direktorja Saturnusa (glede sprejemanja odločitev pravi, da je včasih dobro kaj narediti kar »… takole! (tleskne s prsti, op. p.) – intuitivno!«), da ga je harvardski profesor dr. Ablle izbral kot »študijo primera« za uspešno vodenje podjetja. Svoj prirojeni smisel za načelovanje je Jožko Čuk nadgradil tudi z magisterijem na to temo. In upam si trditi, da svojo domnevo – da so za vodilnega pomembni, poleg strokovne širine, tudi empatičnost in komunikativnost – potrjuje tudi sam. Zase pravi, da je izrazito skupinski človek, ki sicer potrebuje »nujni odmerek« samote in tišine.

»Ma, popoln sem pa šele z druhimi, veste!« sklene po domače.

»Jasni sem postavil pogoj za poroko – da najprej naredi kuharski tečaj v Centru za napredek gospodinjstva, ker je slabše kuhala kot jaz! Lani sem tudi sam opravil tečaj na srednji kuharski šoli; to opravilo je eden od mojih sladkih grehov! Najraje pripravim polnjene artičoke z drobtinicami, česnom in peteršiljem ali pa žajbljev krompir! Hočete izvedeti recept zanj? Na krompir naribam sir, potresem žajbelj in polijem mleko, nato pa zapečem v pečici in na koncu še rahlo pokapam z maslom – mmm, ko bi vedeli, kako slastno aromo da žajbelj!«

»Zelo rad imam srečanja s prijatelji iz študentskih let – dobivamo se že skoraj trideset let (srečujemo se na praznovanjih rojstnih dni, na morju, na smučanju …) in si rečemo TK – a naj ostane skrivnost, kaj te začetnice pomenijo, hehe! Smo zgled resničnega prijateljstva, ki ga nič v življenju ne more prelomiti! Res enkratno!«

»Pregrešno rad imam potovanja v eksotične kraje – v Indijo, na treking v Pakistan, safari v Tunizijo … V neokrnjeni naravi se spet »vrnem vase«, okusim tisto prvinskost, ki me spočije od nenehnega hitenja in napetega tempa civiliziranega sveta …«

»No, kava je pa eden mojih »grehov« v tem smislu, da je ne maram in veliko raje pijem zeleni čaj. Zgolj iz vljudnosti sem jo popil na »premiernem« zmenku – na avtobusni postaji v Šempetru – z bodočo ženo. Bilo je prvič in (najbrž tudi) zadnjič.«

»Eden mojih najslajših »grehov« je jutranje utapljanje v lepoti vršacev Kamniško-Savinjskih Alp, ki jih ob jasnih dnevih vidim iz stanovanja. Takrat ko jih oblije sonce, je pogled nanje tako fantastičen kot pogled na dragoceno umetniško sliko – res vrhunsko doživetje na začetku dneva!«

»S potovanj vedno prinesem kakšne nenavadne dišave – iz Tunisa sem prinesel esenco puščavskih trav – ki jih potem razporedim po stanovanju, kjer imam v omarah sivko, rožmarin, mirto, smreko in sandalovino. Včasih grem kakšno stekleničko le odpret in povohat, haha! Veliko mi pomeni, kako diši prostor ali človek – najbrž ima vsak v sebi neki »genetski zapis« vonjev, ki so mu všeč. Vonj je zelo pomemben pri komunikaciji z ljudmi, naklonjenosti moškega do ženske … (Ob tem ponosno privleče iz žepa drobno stekleničko Drakkar Noir, op. p.) Že trideset let vedno nosim eno s seboj, veste!«

»Že trideset let vsak dan najmanj eno uro tečem – včasih tudi zjutraj. Jeseni sem pretekel 21 kilometrov na malem maratonu! Zelo rad grem tudi z ženo v hribe ali vsaj na Šmarno goro, za kar je največ časa v nedeljo. V soboto namreč ponavadi delam, čez teden pa se z Jasno (soprogo, op. p.), ki je zdravnica pediatrinja in dela v izmenah, teže časovno uskladiva.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Ivana Krešič & osebni arhiv

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri