Jernej Privšek

  • 09.07.2008

Kajtar. Jahalec vetra, ki pogosto sanja, da leti. Inštruktor in tekmovalec v hitrostnem kajtanju, ki dobro opazuje. Predsednik in ustanovitelj Kiteboarding zveze Slovenije ter društva, šole in centra v Črni gori. Bivši študent fizike, ki je na fakulteto za šport presedlal tudi zato, da bi razvil to športno disciplino in jo mogoče potisnil v akademsko sfero. Tekmovalen, komunikativen in socializiran individualist z organizacijsko žilico. Ko pozdravi poškodbe, utegne pasti tudi svetovni rekord.

(Foto: Ivana Krešić)

Ulcinj, Črna gora

»V zakupu imamo del plaže, tam smo postavili center. Tam je divje, najbližja cesta je dva kilometra stran, pa še tista je divja. Ko pride Mirko Tuš, tudi on kampira tam.«

Kako

»Imam svoj džip, za posteljo vržem sedeže ven, pod posteljo imam prostor za opremo, s sabo imam gorilnike, vodo in – gasa, divje!«

Kam

»Namibija je zanimiva, še divja, prostrana, velika je kot bivša Jugoslavija, pa tam živi dva milijona ljudi. Pa v Južnoafriško republiko, na Zanzibar me vleče že dolgo časa … Okoliške turistične destinacije me ne privlačijo,

v Grčiji sploh še nisem bil. Ko se odločim za kajtanje, grem ponavadi na spote, ki niso preveč turistični. Čeprav sem se pred kratkim pregrešil, pred tremi tedni sem bil v Egiptu. Ampak zgolj zato, ker sem bil poškodovan. Da vidim, kako mi funkcionirajo kolena. Zamenjali so mi križno vez, ki sem jo pretrgal oktobra.«

Kdorkoli

»Šport je za vsakogar. Razlikuje se samo v stopnji, ki jo boš dosegel. Star, mlad – v Egiptu je kajtal gospod, star 72 let.«

Preskakovanje ovir

»To je za napredne kajtarje, ki že znajo oceniti svoje sposobnosti, veter, vodo, dolžino, višino leta. S tem se ni za hecat.«

Prvič

»V NUK-u sem se učil za izpit na fiziki, pa se mi ni več dalo. Šel sem domov, na kavč pred tele­­vizijo. Na nekem nemškem kanalu je bil intervju, govoril je neki tip. Na tleh je imel palico, skočil je tri metre v zrak in na tla. Skoraj so mi oči ven padle! Potem se je kamera zasukala v zrak, pokazalo se je padalo. To je bilo to! Takoj sem skočil na kolo in odbrzel nazaj v NUK na internet.«

Pionirsko

»Ko sem začenjal, ni bilo v Sloveniji nikogar, ki bi mi lahko kaj povedal, pokazal, niti v bližnji Italiji, Avstriji. Bil sem popoln samouk. Doma imam nekaj posnetkov, ki zgledajo kot Jackass ali pa še huje. Opremo sem imel pravo, ampak to so bili začetki, leta '99. To so bile take pionirske težave v sami konstrukciji padala, v njegovem dizajnu, da sploh ne vem, kako smo lahko kajtali, če primerjam z danes.«

Prosti slog

»Pri freestylu fantje, stari 15, 16, 18 let, delajo take stvari, da ... mogoče bi jim lahko pariral, ampak bi moral v to vložiti ogromno truda, denarja, verjetno bi se vmes nekajkrat poškodoval ... Mladenič pade, se malo podrgne in reče: 'Uf, kako sem dobro padel!' Vem, saj sem bil tudi sam takšen.«

21 sekund

»Adrenalin vsekakor je, kar je pozitivno, ker ti presnovo in živčne dražljaje dvigne na višji nivo. Vse je odvisno od tvojih sposobnosti, znanja in malo tudi od sreče, kako pihne veter. V 500 metrih, kolikor je dolga proga, se zgodi marsikaj, čeprav je čas kratek, 21 sekund.«

Svetovni pokal v hitrosti

»Tekmovanje traja uro in pol, pol ure premora, pa spet uro in pol, tako sedem dni. Vsaka tretja vožnja, najslabša, se lahko izbriše. Proga je dolga 500 metrov, izračuna se povprečna hitrost. Zdržati 40 vozlov 500 metrov je pa izjemno težko. Včasih se ti zgodi, da imaš 53 vozlov, se pravi, da po vodi letiš s 100 km/h, potem pa veter spusti.«

Nina Rupel

foto: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri