Janez Škrabec

  • 23.04.2008

Ni me zanimalo, s kolikšnim dobičkom posluje, od kod mu domislice za hvalevredne poslovne poteze, denimo z ribniške suhe robe zbrisati prah »dolgočasnosti« in iz nje narediti privlačne umetniške izdelke ali pa s prenovitvijo domačije v Hrovači, od koder izhaja, ustvariti muzej na prostem.

(Foto: Ivana Krešić)

7 fotografij v galeriji

Zanimalo me je, kaj se skriva za (vedno tako strogo izbrušeno) zunanjostjo človeka, ki ustvari letno rajenepovemkoliko milijard tolarjev prihodka. Tam, kjer se konča poslovni blabla o sicer vsega spoštovanja vredni filozofiji podjetja Riko iz Ribnice, ki mu super uspešno načeluje že skoraj desetletje, in se začne razkrivati kot moški, tli njegova večna ljubezen do – Rusije.

Eden medijsko najbolj izpostavljenih slovenskih poslovnežev upa, da bo z dobrohotnim »razgaljanjem« svoje življenjske zgodbe morda pomagal komu, ki se šele prebija. Sam je začel kot šofer poslovnežev pri predstavniku jugoslovanskih podjetij v Moskvi: »A važno je, da pri svojem delu ne čutiš frustracij in se zavedaš: dober vojskovodja je lahko le tisti, ki je bil nekoč tudi sam vojak!«

In kaj ima skupnega domovina vodke, kazačoka, revolucionarnih pobojev in usodnih ljubezni z njegovo razumskostjo? Vsaj na videz se prav zavidljivo obvladuje – na njegovem emocionalnem zemljevidu ni prostora za dostojevskovsko čustvovanje, igranje ruske rulete najbrž nikoli ne bo vključeno v njegov delavnik, ne razjeda pa ga tudi svetobolje Jevgenija Onjegina zaradi občutkov družbene nekoristnosti.

V tem smislu je namreč še kako dejaven, saj si prizadeva s poslovnim dobičkom dvigniti kulturno raven Slovencev in njihov ugled v tujini. Torej? Rusija in on sta kot vojna in mir. »Pasion&adventure« – tržna nepredvidljivost kot vroč poslovni izziv in spontana strast kot protiutež njegovemu načinu življenja, ki zahteva odrekanje in samodisciplino.

»Če bi še enkrat študiral, bi namesto ekonomije izbral zgodovino. Tudi ko potujem, me vedno zanima zgodovina dežele in njenih ljudi. Že res, da je zgodovina najboljša učiteljica, a je obenem tudi pogorišče človekovega ponavljanja napak. Nekaj vas lahko naučijo knjige, a najboljša šola so še vedno lastne izkušnje. Kljub napakam (ali pa prav zaradi njih!) sem danes srečen in lahko v polnosti uživam ta trenutek.«

»Šport mi da energijo za delo in mi pomaga, da bolje mislim. Če bi lahko, bi vsak dan začel in končal s sprehodom na Šmarno goro! Blizu je, na vrhu imajo odličen čaj ali kislo mleko, vsakič ko pridem in ko odhajam, trikrat pozvonim za srečo (nasmešek), predvsem pa za tovrstne športe ni treba veliko predpriprav in dogovarjanja z drugimi – le odločiš se in greš, lahko tudi sam!«

»Potovanja – moj največji greh! Vedno sem želel imeti tako službo, da bi lahko veliko potoval in s tem spoznaval nove kulture, uporabljal znanje jezikov, se soočal z nepredvidljivimi situacijami, v katerih se moram znajti … Znebiš se tudi predsodkov, postaneš bolj strpen do drugačnosti in laže nekam umestiš sebe, svojo državo … Potovanja so res najboljša šola življenja! Najraje to počnem sam, ker tako spoznam največ ljudi.«

»Zelo rad pogledam kak dober film v Koloseju, kjer je ogled filma tudi doživetje, celo »obred«. Ležerno oblečen v kavbojke si kupim pijačo, sedem v temo in lahko po pol ure tudi zapustim dvorano, če me film ne pritegne … Sicer pa je moj najljubši film Doktor Živago po romanu Nobelovega nagrajenca B. Pasternaka. Ljubezenska zgodba v času ruske revolucije je polna strasti in podprta z odlično glasbo – Larino pesmijo.«

»Rad združujem hrano in druženje v prijeten obred. Uživam tudi v spoznavanju kuhinj dežel, v katere potujem – do zdaj me je najbolj očaral sašimi, japonska jed iz surove ribe.«

»Obožujem Moskvo! Všeč mi je vrvež tega mesta – restavracije, trgovine, gledališke predstave, v katerih lahko uživam, ker obvladam rusko.«

»Samo pomislite, kakšno moč in vpliv ima tiskana beseda! Biblija, Marxov Kapital … Ena sama knjiga lahko povzroči vojne, revolucije! Ko deset ur udobno sedim v letalu in imam visoko nad oceanom svoj mir, takrat si vzamem največ časa za branje. Poleg strokovnih knjig o podjetništvu me od leposlovja najbolj privlačijo življenjepisi. Izkušnje znanih in uspešnih ljudi, še predvsem poslovnežev, s katerimi se laže in z veseljem poistovetim, me navdihujejo in vzpodbujajo, da se trudim in izboljšujem tudi sam.«

TEKST: Nina Orel

FOTO: Ivana Krešič

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri