Goran Dragić

  • 24.10.2007

Košarkar, ki mu je na letošnjem evropskem prvenstvu v košarki uspel preboj. Organizator igre. 'Človek brez obraza', ki ga je Unionu Olimpiji za eno sezono posodila španska Tau Ceramica. Pravi, da je priden fant in da je rad doma, ker je bil vse leto v tujini. Da se bodo težave z bivšim agentom že rešile. Da so Slovenke bistveno bolj luštkane kot Španke. Če ne bi igral košarke, bi študiral ekonomijo. Njegov nos, čeprav malo kriv, je zdaj že okej.

(Foto: Ivana Krešić)

Žur

»Po dobri tekmi gre cela ekipa ven, na pijačo. Sploh se ne pogovarjamo o košarki. V glavnem gre za interne fore. Eni plešejo, drugi ne. Jaz ne, ker ne znam. Marko Milič, on pa zna plesati.«

Način življenja

»Moji prijatelji gredo lahko ven, žurajo, ti imaš pa treninge, tekme. Včasih je težko, ko gledaš vrstnike, kako uživajo, ti pa se podiš za žogo.«

Organizator igre

»Na začetku sem imel s tem težave. Star sem 21 let, v ekipi pa imamo Saša Dončiča, Marka Miliča, ki sta že starejša. Potem pa jim mulc ukazuje ...«

Navada

»Pred tekmo zmeraj najprej zavežem levo copato, potem šele desno. Mogoče zato, ker sem levičar.«

Prej – potem

»Če bi pred prvenstvom kdo rekel, da bomo sedmi, bi takoj vzel in podpisal. Zdaj pa mislim, da bi lahko naredili več. Mogoče celo osvojili medaljo.«

Tujina

»Prvo leto je bilo res težko. Na začetku sem imel težave s komunikacijo, ker Španci ne govorijo angleško. Potem sem hodil na tečaj španščine, ki sem jo po treh mesecih že toliko obvladal, da sem se sporazumeval. Sicer pa je to pozitivna izkušnja. Prvič sem moral skrbeti zase, ni bilo mamice in očija ...«

Sezona

»Za slovensko ligo pričakujem, da osvojimo državno prvenstvo. Da bomo na Final Four v ligi Goodyear in tudi tam poskušamo nekaj doseči. V evroligi imamo zelo težko skupino, ampak tudi te nasprotnike je mogoče premagati, da se uvrstimo med top 16.«

Krvavo

»Prej nisem imel nobenih težav, letošnja sezona pa je bila krvava. V španski ligi sem bil tri mesece odsoten z igrišč. Najprej sem si zvil gleženj, potem sem si zlomil roko pa koleno, nategnil sem si vez. Ko se je končala sezona, pa z reprezentanco še nos. Skoraj več sem bil v bolnišnici kot na parketu. Ampak to je sestavni del športa. Ali se bojim? Ne. Treniram stoprocentno, če pride poškodba, pride.«

Načrt

»Letos sem posojen Unionu Olimpiji. Naslednjo sezono bi se rad vrnil v Tao Ceramico, to je moj prvotni cilj, da si izborim mesto. Sanje so tudi o NBA-ju, ampak to je še daleč. Počasi, stopničko za stopničko. Bomo videli.«

Tekst Nina Rupel

Foto: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri