Boštjan Skubic

  • 08.04.2008

Motociklist, ki je svetovno javnost presenetil z neverjetnim osmim mestom na sloviti tekmi 200 milj Daytone na ameriški Floridi. Asfaltni oval, zid smrti, dirko, dolgo kakšnih 320 kilometrov, ki poteka pri hitrosti približno 315 hm/h, in popolnoma skoncentrirane tekmovalce si vsako leto ogleda okoli 350 tisoč gledalcev.

Skuba je član ekipe Inoterm Racing Team, svojo yamaho vozi v razredu 600 supersport in včasih kuha za vso ekipo, da se fantje ne prehranjujejo le s sendviči. Pravi, da ni profesionalec, pa kljub temu za svoj šport porabi kakšne štiri ure na dan. Pravi tudi, da je predvsem sproščen, čisto malo vzkipljiv in do onemoglosti tekmovalen – pri čemer si ne more pomagati. Obožuje potovanja in jadranje, na cesti pa je »totalno umirjen voznik«.

(Foto: Ivana Krešić)

Daytona

»Razlika med dirkanjem na ovalu in dirkanjem na klasični stezi je predvsem v centrifugalni sili, ki pritiska motor in voznika k tlom na ovalu, in v vizusu, ki ga ima dirkač pred seboj, ko je na levi in desni asfalt – občutek je, kot da si v zaprtem prostoru.«

Pod kotom

»Naklon ovala je 31 stopinj, kar je tako, kot če bi šel v hribe peš. Res res strmo, avto bi moral peljati najmanj 120 km/h, da ne bi zdrsnil dol.«

Zadovoljstvo

»Z rezultatom sem fenomenalno zadovoljen in mislim, da je to maksimum z vložkom in pristopom k dirkam, ki smo ga sposobni zagotoviti. Letos je bilo v eno sezono vloženega daleč največ denarja in energije, kar je ob sreči in spletu okoliščin razlog za tak rezultat. Napovedi pa so nehvaležne. Letos bomo poskusili pridobiti povabilo organizatorjev na svetovno prvenstvo in odpeljati evropsko prvenstvo.

Je pa ta rezultat zelo dober, če bi se tim odločil odpeljati kakšno dirko za odprto ameriško prvenstvo. Treba je povedati, da sem bil uvrščen kot najboljša yamaha na tej dirki in za ameriški trg je to absolutno pomembno, kajti dirka v Daytoni je najpomembnejša dirka v Ameriki.«

Romantično

»Pred petimi leti, po koncu dirke v Daytoni, sva se s punco zmenila, da se bova poročila. Samo starši so vedeli za to, in ko se je ekipa kasneje vrnila iz Daytone, so jih v nabiralnikih že čakala obvestila, da sva poročena. Fešto pa smo naredili poleti. Ali se mi zdi pomembno, da žena pozna sestavne dele motorja? Ne, me sicer podpira, ampak se s tem ne identificira. Samo enkrat je bila na dirki.«

Južna Amerika

»Zadnjih 12 let preživim tam skoraj celo zimo. Po toliko letih se tam počutim kot doma. Všeč mi je tudi to, da je na južnem delu Južne Amerike letni čas obrnjen s slovenskim, saj nisem velik ljubitelj zime.«

Kuhanje

»Sem najboljši kuhar v moštvu, ampak to ne pomeni, da sem dober kuhar. V ekipi smo sami fantje, jaz pa sem edini pripravljen kuhati, sicer bi jedli samo sendviče.«

Čez ocean

»Leta 2005 sva z ženo načrtovala pot na Karibe po običajni poti, vendar so nama tehnične težave po daljši avanturi prek Jadranskega morja mimo Kanarskih otokov sredi Atlantika preprečile nadaljevanje. Naslednjo pomlad sem sam izbral mnogo težjo pot iz Amerike v Evropo po zelo severni in jadralskim užitkom manj prijazni poti.

Temperature so bile aprila okoli deset stopinj, močan je bil vpliv severnega morskega toka in voda je imela približno osem stopinj, precej je bilo megle in vlage. Najbolj izpostavljen je del med Bermudi in Azorskimi otoki, tako da sem dva dni preživel v ogromnih valovih in vetru prek 55 vozlov – in ravno tam sem zagledal jato kitov, kar je bila zame prva taka izkušnja in nepozabno doživetje.«

Načrti

»Če bo šlo vse po načrtih, se bom prek Atlantika spet odpravil jeseni, in sicer na južno pot ob afriški obali in brazilskih otokih do Buenos Airesa v Argentini. Ker pa se pot nikoli ne konča, kdo ve, kam potem.«

Tekst Nina Rupel

FOTO Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri