Aleš Šteger

  • 27.12.2007

Pesnik. Do letos programski vodja Medane, festivala poezije in vina. Urednik na založbi. Pisatelj. Popotnik. Deloholik. Rad sodeluje z drugimi umetniki. Njegova dela so bila prevedena v številne jezike. Prejel je mnogo nagrad. Objavljal v literarnih revijah. Bral na festivalih in prireditvah. Posnel zgoščenko. Na ženski opazi izžarevanje, navzočnost, odnos do sveta. Tekst, pravi, je predmet avtorjevega poželenja. »Pri vsaki pesmi moraš najti način, kako priti do nje. Poskušaš se ji približati, čeprav se ti vedno izmika. Moraš se sprostiti, se ji prepustiti.« Gradivo za pesmi zbira v svoji Moleskin beležnici. Za eno leto se je preselil v Berlin.

Grlo

»Usta imajo dve vrlini, ki se ju vedno učimo – ne samo čim bolje, čim natančneje govoriti, ampak tudi čim natančneje molčati..«

Usta

»Tam se oblikujejo besede, predvsem pa nastaja frekvenca glasu. Dostikrat se tega ne zavedamo, ampak z načinom, kako stvari povemo, povemo več kot z besedami.«

Pljuča

»Krasno je vdihniti s polnimi pljuči, ampak pljuča so v neposredni povezavi z vestjo. Vest trdno obvladuje pljuča. Tisti, ki nima čiste vesti, težko diha s polnimi pljuči tudi na Rakitni.«

Trebuh

»Super se mi zdi emancipativna moda zadnjega časa, da se tudi tisti, ki imajo velike trebuhe, ne počutijo krivi zaradi tega, ampak pustijo, da jim salo visi ven. To razbija skriti kod, kako naj ljudje zgledamo – vsi lepi, suhi, visoki, nasmejani, premočrtni. Velik trebuh pa nekako izraža tudi ugodje.«

Nos

»Ljudje reagiramo na vonj bolj, kot se tega zavedamo. Zanimivo pa je, koliko je naša percepcija kulturno pogojena. V srednjem veku so provansalske princese zaposlovale dečke, ki so imeli dieto in se gibali, da so enkrat na dan kakali – to so si polagale na obraz, ker so verjele, da prinaša večno mladost. To pomeni, da so ljudem včasih dišale stvari, ki jim danes smrdijo.«

Roka

»Roka kot metafora približanja. Pesnik Paul Celan je nekoč rekel, da je dobra pesem kot stisk prijateljskih rok. Ko sežeš nekomu v roko, ne gre le za fizični dotik, ampak tudi za akt spoštovanja.«

Srce

»Ena od besed, ki jih je težko uporabljati v poeziji, ker je precej obrabljena. Verjetno živimo v svetu, ki bi rabil več srčnosti, s tem pa tudi poezija nov pomen teh izrabljenih besed, novih interpretacij.«

Rit

»Ob riti vedno pomislim na stol. Zanimivo bi bilo razmišljati o psihologiji stola. Stol, na katerem je sedelo veliko različnih riti, veliko različnih življenjskih zgodb, bi nam znal s te svoje ponižne pozicije marsikaj povedati.«

Noga

»Polona Glavan je zelo dobro opredelila nalogo nog. Noge nas nosijo, po drugi strani pa nas odmikajo od tal. Človeški torzo je lebdeč, zibajoč se nad tlemi. Ne moremo leteti, pa tudi plazimo se ne. Noge so prispodoba te vmesne faze. Vedno smo med časom, ki je minil, in tistim, ki prihaja.«

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri