Sanjska služba

  • 11.06.2010

Pred 50 leti je Hef odprl prvi Playboyev klub in brhka dekleta okrasil s štrlečimi ušesi in ljubkimi repki. Dober razlog, da so nas zajčice odpeljale uživat!

(Foto: Bor Dobrin)

17 fotografij v galeriji

Slavni zgodovini klubov in njih slavnih deklet se bomo poglobljeno posvetili prihodnjič, kajti naše zajčice so najprej hotele praznovati, šele nato obujati spomine. Prav, je dejal presvitli urednik, najdite mi primeren kraj, pa bomo šli.

In so ga našle. Hedonističen kraj brez urnika, kjer sta hotelski bazen in savna na voljo vedno, iz sob za počitek in vse drugo, kar se v njih počne, pa čudovit pogled na jezero se pne.

Ali pa spušča, kakor vam ljubo je. In, ah, seveda, na vrt si naročiš obed v dvoje, zvečer pa ugotavljaš, zakaj črički so boljši godci od škržatov. In osebje ti izpolni vse kaprice: somelje je ves čas v nizkem startu, da skoči v vinsko klet po kapljico izbrano, vrhunskemu chefu pa se prepustiš, da od užitka lahko znoriš. No, tako pri nas se reče, ko ekstaza ti po telesu steče. Ja, tale blejski hotelčič smo po celodnevnem 'mučenju' določili za eno od tajnih izpostav uredništva. Sanjska služba!

Medtem ko sta Špela in Barbara, zali črnolaski, v kuhinji pridno vrteli jeziček in kakšno dobroto mimogrede tudi v pokušino snedli, sta Katja in Doroteja, naš plavolasi parček, po stopnicah odskakljali v obilno založeno vinsko klet. Poleg izbranih tujih vin tu najdeš zastopane vse slovenske vinske regije. Tako sta se zajčici skupaj z Damirjem Salkičem, vodjo hotelske strežbe, lotili iskanja prave rujne kapljice za posebni Playboyev jedilnik. Lepoticama je moral Damir svoj izbor seveda natanko utemeljiti, saj pri svojih gostih nista ničesar želeli prepustiti naključju:

»Pri takih posebnih menijih si je treba vzeti več časa in z Urošem morava pri tem veliko sodelovati, kar pa nama je vedno znova v užitek. Najpomembneje je, da pri jedeh skupaj poiščeva tisti okus, ki najbolj izstopa, ki je najmarkantnejši, in takrat je z vini veliko laže spremljati zgodbo, ki jo jedi pripovedujejo okuševalcu.«

Damir vedno uživa v igri iskanja tega sozvočja: »Seveda pa ni vedno preprosto. Uroševe jedi so tudi zelo zapletene, zato pravega okusa v kombinaciji s pijačo ni tako lahko pričarati. Pri njegovih krožnikih okusi kar sekajo ven, da gostu malce odprejo brbončice. Sploh pri sladici se vedno lovimo, kajti ta je lahko sestavljena iz treh, štirih komponent.«

Začeli smo z jelenovim karpačem na terini iz gosjih jeter, zraven pa so nam gostiteljice privoščile vino iz Goriških brd. Nekoč bi mu rekli furlanski tokaj, a so Madžari ime zaščitili, pa so ga pri Movii poimenovali Exto Gredič. Ja, h karpaču se je prileglo točno tako sveže belo vino, letnik 2008, sadno-zeliščnega in malce pikantnega karakterja, ki je na nosu intenzivnejše kakor potem v ustih.

Po krajšem premoru je k nam privihrala Sutorjeva Burja, belo bogato vino letnika 2007. Zvrst, sestavljena po tretjinah iz rebule, malvazije in laškega rizlinga, pri kateri smo najprej zaznali hrastove note, potem pa so se odprle koščičaste rumene sadne arome, je k sebi naravnost klicala tartufova pena, ki je pod seboj skrivala dušeno rdečo čebulo z jajcem. Vino je bilo za božansko jed s koncentrirano omako, ozaljšano z bučnim oljem, optimalen izbor.

Pred naslednjo jedjo smo se skupaj z zajčicami malce spočili na drugem koncu salona za izbrane goste, kjer v mrzlih dneh greje kamin, nato pa so lepotice odhitele po nove dobrote. Pozneje so nam razkrile, da so imele z Damirjem pri izboru vina k tretji jedi – kraljevim kozicam na kolerabnem pireju s kabernet omako in z jurčki – največ težav, so pa se na koncu odločili, da gre k tej jedi bogatejše macerirano vino: Trebez Bianco 2006 Daria Prinčiča z italijanske strani Brd.

Njegova barva je že rdečkasta, predvsem zaradi sivega pinota (sestavljen je še iz sauvignona in chardonaya), poleg tega imajo zamejci dobo maceracije malce daljšo. Macerirana nota po moštu, grozdju, kožicah se zazna že pri samem vonju. Ja, za to jed smo potrebovali malce bogatejše strukturirano vino. Bravo, Damir! Uroša pa so zopet hvalili prazni krožniki …

Vrhunec pred sladico so bila silno rahla telečja lička z odličnim telečjim priželjcem v, mmm, šalotkini omaki, pospremljena pa z žafranovimi rezanci z mavrahi. Tukaj ni bilo nobenega dvoma, zraven je sodil Joannesov modri pinot 2007. Glede na izbor modrih pinotov, ki jih imajo v restavraciji Bled, je ta še najlažji, ima pa lep jagodni karakter z rahlo zaznavo češenj in je tudi malce pikanten. Kakor so bili tudi komentarji našega velikega gurmana, art direktorja Gojka, ki se je do potankosti ujel na valovni liniji s chefom Urošem.

Pri vrhunski sladici – beli čokoladni peni z malinovim želejem in s pomarančami ter čokoladni toooortici – pa je moral biti že zaradi same čokolade in tudi obilja sadnih okusov zraven Dowsov porto Ruby z malinovim karakterjem. Poglejte gor, kako sladkosnede so tele zajkle, pa udomačene, da kar meni nič, tebi nič sunejo dobrote. One si to pač lahko dovolijo …

Ne, ne, zajčice niso ostale lačne, ali pa so pri obedu komu sedele na kolenih, bo ostala naša sladka skrivnost (kako ima naš urednik rad postreženo hrano, je itak razvidno s fotografije ob njegovem sila dolgem uvodniku). Ob cigarah in konjaku smo se urico ali dve – ne vemo več točno, saj kdo bi sredi delovnega dne meril čas užitkom – kratkočasili v salonu, nato pa so si dekleta zaželela razvedrila.

Najprej so nas popeljale na svež zrak v svojo suito s pregrešno lepim razgledom na Blejski otok, nato pa smo se malce razkropili, kakor je bilo komu ljubo in po volji. Špela je z Dejanom prikupno nazdravila v prijetni popoldanski senci hotelskega vrta, kjer ju je ulovil Bor s svojim objektivom. Drugi pa smo tudi izgubili čas in našli sebe.

Ah, kako malo potrebuje človek, da kot z mečem preseka ponavljajoči se dnevni ritem ter si podari svežih moči in ustvarjalnega naboja! Res so tele nepogrešljive zajkle našle biser le streljaj iz prestolnice … in gotovo se takšnih po I love Sloveniji skriva še nebroj … bi vse do večera takole modroval urednik, ako ga ne bi zajkle vrgle v bazen (te fotografije, baraba, avtokratsko ni dovolil objaviti). Nato so v vodo skočile še same in razposajenemu rajanju ni bilo konca.

Umirili smo se v bližnji savni in užitkarili pozno v večer, ki se je prevesil v … No, to pa je že nova zgodba, nova ekspedicija.

Eto, zdaj veste, kje nas je iskati, kadar bo uredništvo družno (ali pač samo urednik) izginilo iz bele Ljubljane. Tja, kamor so na začetku 20. stoletja hodile tudi kronane glave. V Hotel Triglav Bled, kjer se šefinja Marcela posebej posveti prav vsakemu gostu. Pa za to ne bomo čakali na kakšno novo obletnico, hedonistični pobeg bomo uprizorili čim večkrat. Privoščimo ga tudi vam. Življenje je praznik in prav je, da ga praznujemo kar vsak dan. Enkrat na Bledu, drugič pa … Pustimo se presenetiti!

Chef Uroš Štefelin

Velemojstru so lepotice s hotelskega vrta prinesle sveže žbice, mu urno priskočile na pomoč in mu razvedrile lice. In z njim pričarale Playboyev meni! Vrhunski, seveda, kajti mojster vihtenja ponve, na katero se nič ne prime, in kuhalnice se kalil je daleč naokrog. To se pri izbornih jedeh že na prvi pogled pozna in takojci zatem okusi, a Uroš nostalgijo ves čas umetelno celi z uporabo domačih sestavin in slastnih rož (divje snedel jih je naš urednik).

Poleg prešernega zajčjega smeha in malce čarovnega prahu z njihovega repa je tudi naš jedilnik začinil s kanonado barvitih okusov, v katerih je bilo čutiti sredozemsko-provansalske filozofske prijeme – izkušnje si je Uroš ne nazadnje nabiral tudi pri priznanem, z Michelinovo zvezdico okronanem Francozu Ericu Sapetu.

Hotel Triglav Bled lahko obiščete na spletni strani http://www.hoteltriglavbled.si/sl.

Tomaž Kotnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri