Sanje, ki se jih lahko dotaknete

  • 15.03.2008

 

Odkar so se leta 1960 zajčice pojavile kot del strežnega osebja prvega Playboyevega kluba v Chicagu, si je prepoznavni repek in ušesca nadelo že več kot 25 tisoč deklet po vsem svetu. Ne le da so s svojo očarljivostjo in spretnostjo veliko prispevale k slovesu klubov, bile so logičen korak naprej, v realnost, kjer je risani zajček s Playboyevih naslovnic dobil mehke obline ženskega telesa. Postale so najbolj živ, najbolj otipljiv in privlačen zaščitni znak revije, ki je z njihovo pomočjo prerasla v legendo.

(Foto: Martin Hoffman)

2 fotografiji v galeriji

 

Vodja promocije pri Playboyu Victor Lownes je leta 1959 Hughu Hefnerju prvič predlagal ustanovitev prijetnega kluba za (samske) moške, v katerem bi jim stregle čudovite, izzivalno oblečene natakarice. Že čez leto dni je Hef zamisel uresničil. Za prav takšne moške, ki jim je bil namenjen Playboy – intelektualistične bon vivante z izostrenim okusom za to, kaj pomenita odlična postrežba v intimnem vzdušju in uživanje v izbrani hrani in pijači ob dobri družbi, je v Chicagu odprl prvi Playboyev klub, ki je lahko sprejel osemdeset gostov.

Zataknilo pa se je pri vprašanju privlačno oblečenih natakaric. Prvotna Hefnerjeva zamisel, da bi bila to kar dekleta meseca, oblečena v kratke, rahlo nabrane spalne srajčke, se ni izkazala samo za nepraktično, ampak tudi v nasprotju s filozofijo, da bi dekleta iz Playboya v (sicer seksi) gospodinjski različici zadovoljevala moško domišljijo … In ker se najboljše stvari rodijo po naključju, je bilo tako tudi z zajčicami. Tedanja Lownesova ljubica, privlačna svetlolasa Latvijka Ilsa Taurins, je nekaj časa gledala v zajčka, Playboyev logo, in iznenada vprašala v polomljeni angleščini: »Zakaj pa ne bi bile natakarice oblečene v zajce?«

Hefnerju vse skupaj ni bilo všeč, ker je bil logotip vendar zajec in ne zajklja, a Lownes je svojo mlado begunko vzpodbujal in čez noč sta z materjo šiviljo ustvarili prvi satenasti kostum zajčice. Ko je čez nekaj dni Ilsa, oblečena vanj, ponosno vkorakala v Playboyev napol opremljeni klub, je Lownesu skoraj odpadla čeljust – od ogorčenja, ker je bila po njegovem oprava bolj podobna enodelnim kopalkam kot pa seksi uniformi. Povsem proti njegovim pričakovanjem pa so Hefovemu pregovorno neprizanesljivemu očesu tokrat ugajali puhasti repek in velika uhlja. Še nekaj popravkov na bokih, ki so razkrili več stegen in s tem dekletom optično podaljšali noge, in težava je bila rešena!

Tesno prilegajoči se kostim iz umetnega satena, ki je razkrival gola ramena in podpiral bohotna oprsja, pretirano velika zajčja ušesa na glavi, bel ovratnik s črnim moškim metuljčkom, bele manšete in prav tak puhasti repek na dodobra razgaljeni zadnjici, ki so jo pokrivale le mrežaste (kasneje navadne črne) nogavice – tako so bile videti prve zajčice. Kostumi so bili različnih barv in v lasti Playboya; ko so prenehala opravljati delo zajčice, so jih dekleta morala vrniti.

Zajčja oprava, ki je bila tudi prva službena uniforma, registrirana v patentnem uradu Združenih držav (patentna številka je 762, 884), je v osnovi skozi leta sicer ostala nespremenjena, vendar pa je doživela veliko preobrazb. Prilagajala se je tako trenutnim modnim smernicam (v zgodnjih šestdesetih je nanje vplival italijanski stilist Emilio Pucci, pozneje so prevladovali psihedelični vzorci, v zgodnjih osemdesetih so se po Hefnerjevi zamisli pojavili kabaretni kostimi s podvezicami …) kot tudi tematskemu širjenju Playboyevega imperija iz klubov na igralnice, hotele in zabaviščne parke (kostumi so bili po potrebi usnjeni, okrašeni s čipkami …). V zajčji kostum pa ni mogla zlesti kar vsaka. In to ne le zaradi dveh velikosti (34 D in 36 D), v katerih so jih izdelovali!

Preden so imela dekleta možnost in pravico obleči Playboyevo opravo, so morale prestati kruto avdicijo. Komisiji je načelovala »zajčja mati« (Bunny Mother), ki je med dekleti – večinoma so bile študentke – izbrala le najbolj postavna, ravno prav zgovorna, ne preveč topoglava (zabavati so morala vendar zahtevne in razgledane ljudi), komunikativna in seveda polnoletna, da so lahko postregla z alkoholnimi pijačami. Tiste, ki jim je uspelo priti skozi ozko sito, so bile deležne popolnega izobraževalnega programa, da so se naučile vsega – od primernega ličenja in lepega vedenja do prav posebnega načina postrežbe.

Njihova stilizirana drža je bila sestavljena iz treh osnovnih gibov: ko so se s toplim nasmeškom, seksi migajoče z repki, približale mizi, so se postavile v »zajčjo držo« (z desno nogo rahlo pred levo), se predstavile in naredile poseben »zajčji poklonček« (z boki so pomignile rahlo naprej, s prsmi pa se usločile nazaj), ki so ga ponovile vsakič, ko so kaj prinesle ali odnesle z mize. Nato so preverile, če imajo vsi gostje pri mizi poseben Playboyev ključek, na katerem je bilo izpisano njihovo ime, se vsakemu poimensko zahvalile, ker jim ga je pokazal in - najprej dame - povprašale po pijači.

Če naročila niso dobro slišale, so si pomagale s posebej naučenim »zajčjim počepom«, da se v tem primeru niso po nepotrebnem nagibale s svojim bohotnim oprsjem nad goste. Posebej so natrenirale tudi nošnjo pladnja s kozarci visoko nad glavo, če pa so si želele med strežbo vendarle za trenutek oddahniti, niso smele sesti na stol, ampak – z veliko ženske dostojanstvenosti! – le na rob njegovega naslonjala (»zajčje visoko sedenje«).

Pravila lepega vedenja so zajčicam strogo prepovedovala zapletanje s strankami. Playboyevi klubi bi vendar dobili povsem drugačen pečat, če bi se razvedelo, da si moški poleg pijače, ki mu jo prinese mična natakarica, lahko privošči tudi njo samo! Po pravilniku, ki so se ga obvezno morale držati, jim je bilo prepovedano posredovanje kakršnekoli notranje informacije, druženje ali zbliževanje (kar je pomenilo tudi ples in fotografiranje) z nastopajočimi, zaposlenimi ali z gosti pred, med ali po delu v klubu (za obveščanje o vedenju zajčic so najeli posebno osebje.) V primeru kršitve teh zapovedi je morala zajčica zapustiti prostor in počakati do konca programa na pridigo, po kateri so jo nemudoma odpustili.

Priti skozi ozko sito pri izboru zajčic ni pomenilo le svojevrstnega ugleda in še kako dobrodošlega dodatnega vira dohodka (za tisti čas so bile zelo dobro plačane), ampak tudi odskočno desko. Mnoge so se začele ukvarjati z manekenstvom in veliko je bilo takih, ki so, če se do tedaj še niso odločile slikati gole, to naredile po tem, ko so spoznale zajčjo službo. Ena izmed prvih zajčic je napredovala celo do urednice fotografije (!) na Playboyu, nekatere so postale posebne Playboyeve ambasadorke dobrodelnosti, ki so s svojo podobo oplemenitile (najbrž precej suhoparno) vzdušje tovrstnih prireditev in drugih promocijskih aktivnosti, najbolj iznajdljive in prodorne pa so drzno vstopile skozi široko odprta vrata na številna področja šovbiznisa.

Bilo pa je tudi obratno – za potrebe »posla« so se v zajčico preobrazile gospodične, kot sta Goldie Hawn in Farrah Fawcett, na naslovnici Playboya pa se je kot zajčica pojavila oskarjevka Sally Field. Med zajčice sta se infiltrirali tudi razvpiti novinarki Barbara Walters in Gloria Steinem, ki sta »pod krinko« naredili vsaka svoj raziskovalni projekt: Waltersova za Today Show, Steinemova pa za revijo Show. Zajčji dodatki pa niso ostali domena žensk: Johnny Carson si je v prvi oddaji The Tonight Show nataknil ušesca (podoben modni dodatek si je omislil Burt Reynolds), Steve Allen je ušesom dodal še rep, Filipu Wilsonu pa se je kar celemu uspelo stlačiti v kostum.

 

Prva Playboyeva zajčica

Prva zajčica je bila črnolasa, skodrana in kratkolasa Boonie Jo Halpin, ki je bila – če izvzamemo njene izjemne obline – bolj podobna urejeni ameriški gospodinji kot seksualnemu simbolu. Revno katoliško dekle – s sestro in z bratoma je Boonie odraščala v sirotišnici v Chicagu, duhovnik pa ji je že kot suhljati najstnici zaradi famoznega oprsja odsvetoval srajce brez rokavov – se je ob kocih tedna ukvarjalo z manekenstvom.

Ko je začela hoditi s Playboyevim tržnikom Victorjem Lownesom, jo je Hefner nekega dne povabil na poziranje za osrednje strani Playboya. Ker se je tako dolgo obotavljala, da sta si Hefner in Lownes medtem že izmislila Playboyeve klube, ji je Hef ponudil delo »sprejemne zajčice«, ki je ob odprtju prvega Playboyevega kluba leta 1960 pozdravljala goste na vhodu. Tako se je B. J. zapisala v zgodovino kot prva Playboyeva zajčica.

VIP zajčice, bikini zajčice, bosonoge zajčice, zajčice reaktivcev …

Ob odprtju Playboyevega kluba v New Yorku so bile v posebni »plišasti sobi«, pripravljeni posebej za zabavo in postrežbo Zelo Pomembnih Playboyev (Very Imortant Playboys), nameščene VIP zajčice. Od svojih kolegic – navadnih smrtnic – so se razlikovale po posebnih žametnih kostumih temno modre barve (vedno so imele s seboj še enega za rezervo). Tako kot se je razraščala osnovna zamisel o Playboyevih klubih na igralnice, hotele, zabaviščne parke in celo Playboyevo letalo DC9 Big Bunny, so tudi kostumi zajčic dobivali številne različice – po potrebi so bili popestreni s črnim usnjem, čipkami, kopalkami ...

TEKST: Nina Orel

ILUSTRACIJA: Martin Hoffman

FOTO: Bill Sumner

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri