Špela Grošelj

  • 13.10.2009

Če niste zadnjega pol desetletja preživeli v kakšni jami, zelo dobro poznate njen obraz. Nekateri se je spomnijo kot Atomične Špele, večinoma pa je njena podoba del turbofolka, tega fenomena v slovenski zabavni glasbi.

(Foto: Aleš Bravničar)

3 fotografije v galeriji

Zasedba Atomik Harmonik je definirala kariero Špele Grošelj in ji tudi zagotovila prostor na zemljevidu domače estrade. Je slavna, je zvezdniška, je prepoznavna tako v mini krilcu bavarske noše kot v trenirki, ko se odpravlja na Šmarno goro. O njenem življenju, kot ga poznamo danes, zdaj že pet let pišejo mediji. V njih se oblikuje tudi njena podoba, ki pa je, kot pravi Špela, v 99 odstotkih napačna.

Špela je v prvi vrsti le Špela, povsem drugačna od tračarskih pripovedi. Nenehno nasmejana, vedno pripravljena za šalo. Pri sebi ceni predvsem to, da je iskrena, nas pa je najbolj presenetilo, da je vse prej kot nedostopna ledena kraljica. Ah, pa tako smo se veselili taljenja ledu, potem pa nas je navdušilo prijazno, zabavno, ustrežljivo dekle, ki se še vedno z nepredstavljivo vnemo in strastjo loti vsakega izziva. V tem je bilo začutiti tisto 17 let staro Špelo, ki je pred Atomiki v skupini Foxy Teens začela gojiti ljubezen do glasbe in plesa.

Danes se Špela napol v smehu spominja prehojene poti. »V spominu mi je ostalo kar nekaj lepih trenutkov! Pri Foxy Teens so se mi najbolj vtisnili festivali v Mostarju, Zadru, Črni gori, pri Atomikih pa definitivno Melodije morja in sonca 2004, ko smo začeli svojo pot, in seveda EMA 06. Vsi nastopi so nekaj posebnega, toda na festivalih je zraven še veliko adrenalina, in zato so mi prav ti najbolj ostali v spominu.« Kaj pa tisti bolj … smešni pripetljaji? »Ja, najbolj se spomnim svojih padcev. Že nekajkrat sem na odru padla: enkrat mi je spodrsnilo, drugič pa sem bila prepogumna in izvajala čudne gibe, ki so se končali s padcem na trtico. Potem smo vsi člani skupine naslednje tri pesmi umirali od smeha, jaz pa sem hkrati v mislih nagovarjala Zemljo naj se odpre in me požre.« Delo na turbofolk sceni je lahko torej tudi nevarno!

Toda petje in ples nista tisto, kar popolnoma definira Špelo Grošelj. Je medijski človek, iz česar priprav­lja tudi diplomo, v prostem času montira filmčke, ne želi pa se poigravati z vprašanjem, kje se vidi čez pet let. Pravi, da jo življenje neprestano preseneča, zato si ne drzne delati dolgoročnih načrtov. In tako ne izključuje niti možnosti, da bo nekoč živela na Tajskem, v deželi, ki je po zadnjem obisku nikakor ne more pozabiti.

Tekst: Darjo Hrib

Foto: Aleš Bravničar

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri