Gola plezalka Natalija Gros

  • 10.01.2012

Natalija Gros, ena najboljših slovenskih in svetovnih športnih plezalk, je po 15 letih premagovanj najtežjih tekmovalnih sten končala izjemno plezalno kariero.

(Foto: Aleš Bravničar)

3 fotografije v galeriji

Sedemindvajsetletna Gorenjka se je po vertikalah začela vzpenjati pri rosnih šestih letih in se prvič tekmovalno pomerila že pri devetih. Plezanje je nato iz konjička z vztrajnostjo prešlo v profesionalno kariero, za Natalijo je postalo način življenja.

O njeni vrhunskosti pričajo njeni številni dosežki, med katerimi je najbolj ponosna na tri naslove svetovne mladinske prvakinje, srebrno medaljo v članski reprezentanci s svetovnih iger, naslov evropske podprvakinje v težavnostnem plezanju, naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji.

Poleg tega je bila tudi zmagovalka v skupnem seštevku svetovnega pokala ter zmagovalka posamičnih tekem za svetovni pokal kot tudi najprestižnejših mastrov v športnem plezanju.

Vso njeno gracioznost, vse lepe plati tega tudi adrenalinskega športa je leta 2009 režiser Jure Breceljnik ujel z dokumentarcem Chalk & Chocolate, ki smo ga lahko videli tudi na naši nacionalni televiziji. Film govori o Natalijini športni karieri, o ozadju vrhunskega športa, o vzponih in padcih, o njeni najtežji preplezani športnoplezalni smeri Histerija, ki je rdeča nit filma, o njenih skušnjavah ter o njeni življenjski in plezalni filozofiji. Ne smemo pa pozabiti tudi na artistični film Jureta Breceljnika Le tango vertical, ki ga je z Natalijo v glavni vlogi leta 2009 posnel na rtu Kamenjak.

Natalija se lahko poslovi od plezanja, a plezanje se nikoli ne bo poslovilo od nje.

»Zdaj me čakajo izzivi v skali, v naravnih plezališčih, po katerih sem se potikala že tudi za časa športnega plezanja. Že pred dvema letoma sem se tako podala na potovanje po Argentini, kjer sem z Juretom snemala film Nova dimenzija. Plezala sem po hišah, kipih, mostovih, zidovih, balvanih, po vseh stenah, ki so mi prišle pod roke, in na koncu je nastal prav lušten, sproščeno in popotniško obarvan 25-minutni film o urbanem plezanju,« smeje pove Natalija.

O tem smo aprila 2010 pisali tudi v Playboyu v članku Argentinska romanca.

Kaj pa poškodbe? Ob tem vprašanju Nataliji ne izgine nasmeh z obraza, kajti »s poškodbami sem imela srečo. Kaj več od zvitega gležnja in vnetih ovojnic na prstih, kar je pogosto pri športnem plezanju, me ni doletelo.«

Poleg plezanja ima Natalija v življenju še eno strast. »Ples je moja druga ljubezen in v prihodnosti bi rada veliko več plesala. Trenutno sem se našla v flamenku, sicer precej zahtevnem plesu, ki pa me je očaral s temperamentom. Poleg tega je pri flamenku tudi tako, da ženska z leti postaja še lepša, ko ga pleše, kar je verjetno zelo lepo videti tudi moškim.«

Divja, strastna in nagajiva, kot se Natalija radostno opiše v treh besedah, je zdaj na začetku nove poti, na kateri bo na prvo mesto postavila sebe. Čakajo jo potovanja in novi izzivi, še prej pa je na ljubljanskem Nebotičniku 14. decembra priredila dobrodelno razstavo svojih fotografij, ki so jih posneli naši in tuji fotografi. Med njimi je bila tudi črno-bela fotografija Aleša Bravničarja, ki jo lahko občudujemo na teh straneh.

Natalija bo s tako pridobljenimi sredstvi otrokom, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti, z organizacijo plezalnega tabora omogočila korak do sanj, kakršne živi sama.

Foto: Aleš Bravničar
Tekst: Darjo Hrib

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri