Zadnja hiša na levi

  • 22.07.2009

Predelava kultne grozljivke, ki je odprla pot modernemu slešerju.

Koncept slešerja je pravzaprav forma vsake moderne grozljivke. Skupino tarč izbrana pošast postopoma eliminira, dokler se na koncu vendarle ne spotaknemo ob ideološko bitko med dobrim in zlim. Rezultat je gledalčeva katarza, plus, seveda, spominek za potencialno nadaljevanje.

V Zadnji hiši, s katero je priznani režiser grozljivk Wes Craven (taisti Wes Craven, ki je potem posnel tudi fenomenalni najstniški slešer Krik) vpeljal sodobno narativo hororja, se pomen podob brutalnega nasilja na gledalčevo psiho le še poudari.

Ja, film je krvav. In ja, film je brutalen. Nasilen. Šokanten. Sprevržen. Kot je sprevržena tolpa sadistov, ki mlado Mari in njeno prijateljico nečloveško muči in na koncu ustreli. A Mari preživi, ranjena, poškodovana, uničena pade v naročje svojih staršev, ki si zadajo le eno nalogo – maščevanje. Milo za drago, zob za zob, nasilje, ki rodi nasilje.

Grozljivka, ki je jasno pokazala ne le, da se pošast lahko rodi v ključni ameriški celici – družini, ampak da pošast lahko postane družina sama. Le ustrezen katalizator potrebuje.

Film Zadnja hiša na levi prihaja na velika platna 23. julija.

Napovednik in informacije pa dobite na uradni strani.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri