Nepričakovani vplivi spletnih iger na resnično življenje

  • 26.02.2013

Od kiber-policije, do virtualnega, s seksom nabitega Amsterdama

"50 dolarjev in njene cunje postanejo prosojne..." (Foto: Linden Lab / www.secondlife.com)

KIBER-POLICIJA V JUŽNI KOREJI

Južna Koreja je znana po cvetoči subkulturi igralcev video iger. Notorični friki, ki jih preostanek sveta pozna po nenaravni hitrosti, postavlja mnoge Korejce v sam vrh industrije, kjer se na teh in onih prvenstvih v igranju iger pobira stotine tisočev dolarjev.

Ker Korejci obožujejo internet, je potem jasno, da se tjakaj preusmerijo tudi manj želene storitve. Recimo kriminal. Bojda naj bi v Južni Koreji že kar 70 odstotkov vsega kriminala, katerega storilci so mlajših let kot vaš povprečni korejski Al Capone, zgodi na internetu. V virtualnih svetovih.

Zato je Južna Koreja uvedla kiber-policijo. Opis službe: nadzorovanje in preiskovanje kriminala, storjenega v spletnih igrah.

Kiber-policisti so v Južni Koreji na delu že od leta 2000, njihov letni proračun pa obsega kar 10 milijonov dolarjev. Do leta 2011 je kiber-policija v Južni Koreji imela že preko 1000 agentov. Njihov uspeh je zaenkrat še zanemarljiv, največkrat zato, ker so mladiči na spletu spretnejši in bolj izkušeni v digitalnem kriminalnu.

V šestih mesecih v letu 2003 je oddelek kiber-policije v Južni Koreji prejel kar 40.000 pritožb, od tega jih je bilo okoli 22.000 vezanih na spletne igre.

Da je kiberkriminal resen problem prihodnosti, priča tudi dejstvo, da so v Južni Koreji odprli posebno šolo za usposabljanje novih agentov v boju proti spletnih zločinom. Podobni poti sledi tudi Amerika, saj smo bili leta 2008 priča razkritju projekta Reynard, v katerem so vladne organizacije pripravljale postopke, s katerimi bi vohunili za igralci spletnih iger.

PRAVI MAFIJCI V SPLETNIH IGRAH

Igralci spletnih iger so že prav dobro seznanjeni z glasovnimi komunikacijami, ki omogočajo med internetnim klanjem digitalnih zmajev žaljenje soigralcev v zavetju anonimnosti. Nas je pa vse presenetilo, ko je novinar Misha Glenny iz te omare potegnil nekoliko bolj smrdeče okostnjake.

Misha Glenny, sicer novinar pri BBC in časniku The Guardian, je odkril, da ruski mafijci in mimilarski baroni Južne Amerike uporabljajo spletne igre za ilegalne dejavnosti, kot npr. pranje denarja. Resno?

Očitno zelo resno. Večina, če ne kar vsaka spletna igra v kategoriji MMORPG (igranje domišljiskih vlog preko spleta), ima namreč neko obliko virtualnega denarja. Poznani World of Warcraft ima bronaste, srebrne in zlate kovance (krajše le gold), Second Life ima valuto linden. In tako naprej.

S tem izmišljenim denarjem, igralci v igri kupujejo piksle za svoje avatarje. Ker te igre igra milijone igralcev, je transakcij z virtualnim denarjem nešteto in redko katere so nadzorovane. Kajti, le zakaj bi nadzoroval če nekdo v narisan denar menja za narisane izdelke?

Preiskava Mishe Glennya razkriva, da mafijci kupijo virtualno valuto za pravi denar, jo prenesejo k igralcu v drugo državo in ta jo pretvori nazaj v ameriške dolarje. Kako točno to deluje nam niti ni jasno, je pa jasno armadi tehnično podkovanih kriminalcev, ki jih mafijci najemajo le za to spletno pranje denarja.

Še več - ameriška vlada je odkrila, da mednarodne kriminalne združbe uporabljajo glasovne komunikacije pri konzolah, kot sta PS3 in Xbox 306 za nenadzorovano komunikacijo. In celo naročanje umorov. Premeteno kajne - medtem, ko vlade vedno bolj nadzorujejo telefone, elektronsko pošto in tekstovna sporočila, nihče ne nadzoruje milijone ljudi, ki vsak dan čvekajo prek spletnih iger in igračarskih portalov.

50.000 DOLARJEV ZA VIRTUALNO MESTO SEKSA

Igra Second Life igralcem omogoča, da ustvarjajo svojo lastno vsebino - oblikujejo telo svojega avatarja, ustvarjajo nova oblačila, gibe in lokacije, kjer ti avatarji prebivajo. Bolj podjetni igralci svoje stvaritve potem prodajo drugim, kajti vedno se najde vsaj tisoč igralcev, ki so pripravljeni za pravi denar kupiti virtualne čevlje za svoj spletni lik.

Od tu je potem le korak do kiber-prostitucije. Tako ima Second Life danes čisto svoj spletni homoerotični seks klub s tematiko steampanka, pa otok, ki je namenjen zgolj seksu z antropomorfičnimi kravami (emm...), kar nas pripelje do številnih igralcev, ki v igri izdelujejo vse bolj prefinjene animacije za seks, ki jih originalna igra ni imela. Penis iz pikslov vam recimo v Second Life proda vodovodar Kevin Alderman.

Alderman je znano ime med igralci igre Second Life. Ustvaril je stotine animacij za spletne avatarje, ki njihove sporne dejavnosti naredijo čim bolj realistične. 46 dolarjev na Aldermanov račun in vaš avatar dobi vse potrebne seks gibe za avtentično kibernetično akcijo.

Končno pridemo do točke v podnaslovu - Alderman je namreč v igri Second Life ustvaril kopijo Amsterdama. Visoko resolucijske fotografije mesta je uporabil za dolgotrajno kopiranje podobe Amsterdama v digitalno obliko, vključujoč vse ključne amsterdamske značilnosti: kanale, železnico in kurbe.

Leta 2007 je nizozemska investicijska družba Aldermanu plačala 50.000 dolarjev za njegov digitalni Amsterdam. Nekdo, nekje, je očitno močno prepričan, da se denar splača naložiti v digitalno spolnost.

Ali pa v virtualni stol, prirejen za optimalen ples v naročju...

 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri