Robocop: Heroj javnega sektorja prihodnosti

  • 21.02.2014

Kaj še ostane, ko tudi RoboCop postane metroseksualec?

Leta 1987 je bil RoboCop film, ki je z naslovom povedal vse. Bil je natančno to, kar vam je ob besedi robocop posredovala domišljija – film o policistu, ki je dejansko robot. Jebeš ameriške nindže, jebeš stripovske superheroje v pajkicah, dajte mi truplo policista, ki so ga oživeli s konzerviranjem v futurističnem robotskem oklepu, priklopljenim na deset tisoč voltov.

Paul Verhoven je z RoboCopom ustvaril instantno klasiko. Znanstveno fantastiko, ki se gleda kot krimič in nas zabava kot črna komedija. Zato smo bili nadvse navdušeni, da je čez četrt stoletja v delu rimejk tega vrhunskega hollywoodskega bisera. Vse, dokler nismo naleteli na prve zgovornejše napovednike. Priznamo, malček nas je zaskrbelo. Vendar si ga bomo kljub vsemu seveda obvezno ogledali – je le eden najudarnejših filmskih likov vseh časov, ki nas bo za tisti dve uri filmskega uživanja pomladil za vsaj 20 let.

Kje je neizprosna brutalnost?

RoboCop ni bil film, ki bi ga gledali s petletnim mulcem. Izvirnik je bil kolizija nasilja, ki je podčrtalo osnovno premiso: kapitalistična korporacija potrebuje sveža trupla policistov za preizkušanje programa RoboCop, zato pošlje patrulje v najnevarnejše dele mesta, kjer jo skupi tudi protagonist. Tega nato oživijo kot nekakšnega robotiziranega Frankensteina, ki ga pošljejo, da počisti Detroit kriminala po postopku 'najprej streljaj, nato sprašuj' (hm, danes je Detroit domala mesto duhov ...). Novi RoboCop se zdi vse preveč čistunski in uvideven, nasilje pa kastrirano na raven stripovskih aufbiksov z nizko stopnjo telesne groze.

Kje je globina osrednjega lika?

RoboCop iz leta 1987 je pravzaprav pošast. Je nekaj nenaravnega, reinkarnacija, ob kateri se venomer poraja vprašanje morale. Narejen za zaščito dobrega, za uveljavljanje pravičnosti, a njegov izvor je moteč, kot je moteča tudi njegova kolosalna pojava. Je motoriziran konstrukt z nenačrtovanim ostankom človeškega. Spomini, ki so mu jih izbrisali, se v izvirniku vračajo sami od sebe, RoboCop zanje nikoli ne prosi, ker za njih ne ve. Da je v njem še vedno nekaj človeškega, pove čisto na koncu filma, ko ga pobarajo, kdo on je, in odgovori: »Murphy.« To razčlovečenje se v novi inštalaciji zdi neobstoječe. Novi RoboCop je spreten, izklesan, lep in se svoje človeške plati popolnoma zaveda. Niti malo ni pošasten, ne poraja se vprašanje, ali je njegova pojava grozotna ali nujna. Še uvodno idejo, da bi naslovno vlogo dali Russellu Crowu, so potem zavrgli za mlajšega Joela Kinnamana, RoboCopa pa osnovali v čednega heroja v spoliranem oklepu s premičnim vizirjem na ergonomični čeladi.

RoboCop lahko dvigne vizir na čeladi?

Ja, dobrodošli v modernem Hollywoodu, kjer se vsakega gledalca obravnava kot najbolj neumno teslo, ki ne premore niti toliko empatije, da bi lahko dojel čustveno stanje junaka na velikem platnu, če mu ta tega ne odigra kar se da nazorno s svojim obrazom. Zato ima novi RoboCop vizir spuščen le, kadar želi biti kul. Stari RoboCop je bil ujetnik svoje čelade. Bila je del njegovega novega ekosistema. Njegovo življenje in zapor obenem. Vsa čustva, ki jih je želel igralec Peter Weller posredovati gledalcem, je bilo treba razbrati iz njegovega spodnjega dela obraza. In je delovalo. Celo zelo prepričljivo.

Čustva, čustva, čustva.

Danes ni hollywoodskega filma brez pretiranega čustvenega posiljevanja. V novem RoboCopu so zato nekdanjo RoboCopovo policijsko partnerico nadomestili z moškim partnerjem, ki pogine, še preden se film dobro začne, vodilno žensko vlogo pa prevzame RoboCopova žena, ki že v napovedniku užali čisto vse moderne ženske. Spisana je kot najbolj klišejski stereotip nevrotične hausfrau, ki kuha ali joče, kadarkoli se pojavi v kadru. Od robotiziranega moža zahteva izraze čustvovanj, medtem ko je nekdanja močna ženska junakinja stala ob strani reinkarniranega policista in brez zadržkov sodelovala pri razstreljevanju zločincev na prafaktorje. So se morda bali, da bi močna ženska junakinja na koncu imela več jajc kot novi RoboCop?

Režiser Jose Padilha pravi, da je bilo snemanje RoboCopa »najslabša izkušnja njegovega življenja«. Pritiski ljudi z denarjem so namreč zahtevali svoje. »Za vsakih deset idej, ki jih imam, jih devet zavržejo,« je Padilha potožil brazilskemu režiserju Fernandu Meirellesu.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri