Marilyn Manson, dežurni glasbeni provokator ima za nas nova sporočila

  • 29.03.2017

MARILYN MANSON na zadnjih ameriških volitvah ni volil. Prepričan, da kot umetnik, ki se poskuša izražati znotraj plastičnih vzorcev le še sence nekakšne demokracije, ne more imeti tolikšnega učinka in tako izrazitega sporočila, kot ga ima lahko, če napiše nov album.

(Foto: Profimedia)

Zato je vse, kar bi Marilyn Manson nemo vzkliknil z izborom enega ali drugega kandidata na volitvah, raje ubesedil v desetem studijskem albumu Say10, ki bo izšel – za provokativnega antiestablišment glasbenega delikventa nadvse duhovito – na valentinovo.

Album je začel nastajati sočasno s snovanjem glasbe za ameriško televizijsko serijo Salem, v kateri Manson zdaj že tretjo sezono zapored nastopa v vlogi sociopata Thomasa Dinleyja. Serija o nadnaravnem, o ritualih, o čarovništvu in o histeriji puritanstva je bila odlična podstat za snovanje Mansonovih novih glasbenih podvigov, ki so sčasoma zrasli v samostojni studijski album. Ta je deloma nastajal tudi v zvezni državi Louisiana, kjer se sicer snemajo nekatere scene za serijo Salem in kjer je, morda bolj pomembno, nekoč nastal famozni Mansonov album Antichrist Superstar, drzni studijski hit iz leta 1996, ki je industrijski metal, prežet z ekstremno družbeno kritiko, intravenozno sprostil naravnost na osrednjo glasbeno sceno. In jezna mularija, ki med prostočasnimi dejavnostmi ni prejela dovolj objemov, je v tem našla ventil, kot ga ni znal upesniti nihče drug.

Kljub občasni metamorfozi svoje androgene forme pa Manson svoje dramatične izraznosti skozi leta ni kaj dosti spreminjal. Kot ljubezenski otrok duhca Casperja in Drakule je njegova umetniška persona sčasoma postala njegov popolni Jaz. Tisti surovi del se je preselil v njegovo vsakdanjost, preprosto zato, ker je njegov način izražanja na odru imel tako močan odmev, da je odmeval tudi brez glasbene podlage, tudi tam, kjer ni bilo najbolj primerno občinstvo. Tako je bil aretiran, prvič v Jacksonvillu, ker je na odru masturbiral z dildom.

V postopku je še provociral policista, ki mu je zato zlomil čeljust. Manson ne mara sistema in sistem ne mara Mansona. Zato se Manson danes uči borilnih veščin. Pravi, da mu z njegovim slogom življenja konfrontacij ne primanjkuje, zato se želi znati braniti, če pride do spopada, če pa že konča v zaporu, želi imeti izklesano rit, da bo lahko dobra zaporniška pičkica. Izražanje mu nikoli ni povzročalo težav. Ve, kam usekati, da zaboli. In zdaj želi usekati tudi z albumom Say10. »Je najbolj tematski in pretirano kompliciran album, kar sem jih kdaj posnel,« zatrjuje in namigne, da so besedila prežeta z njegovimi videnji in komentarji trenutne politične scene doma in po svetu.

Zvokovno se novi album vrača prav tja, kjer nas je pred 20 leti v dušo ranil Antichrist Superstar in nas potem dodobra pokončal še naslednji projekt Mechanical Animals. Trdi, surovi, neizprosni, žgoči rokovski šusi, jezni, nasilni in zelo čustveni. Manson želi pokazati, da se pod fasado velikokrat očitane komercializacije njegove mejne, moteče, alternativne podobe, vendarle skriva nasičena energija, ki ni zgolj impulz, ampak želja, da se v občinstvo zakliče tudi tista sporočila, ki jih morda ne želimo slišati. Manson je domala popoln odraz stanja demokracije na tem planetu. 

TEKST Darjo Hrib
FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri