Metallica po Metallici

  • 10.11.2016

Ni lahko biti METALLICA. Kar se je na začetku osemdesetih začelo kot spontano druženje alternativcev, ki so le želeli izraziti svoj vsakdanji gnev z metalskim rjovečim in žagajočim zvokom, je z leti preraslo v eno najbolj prepoznavnih glasbenih entitet moderne zgodovine.

(Foto: arhiv Playboy)

4 fotografije v galeriji

Metallica je bolj popularna kot nekateri pop glasbeniki. Kar je paradoks, s katerim prvenstveno alternativnemu bendu vsekakor ni lahko živeti.

Da bo Metallica kot skupina imela v svojem obstoju nemalo težav, je postalo jasno takoj, ko so postali monumentalno slavni. To je se pripetilo leta 1991, ko so v spremstvu Boba Rocka, producenta, ki je na zemljevid postavil skupine Aerosmith, Bon Jovi in Motley Crue, metalski dečki izdali nepozabni album Metallica. Album, ki ga danes svet pozna tudi kot Črni album, The Black Album. S tem albumom je Metallica izstopila iz alternative in se zasidrala na osrednji glasbeni sceni. Enter Sandman, uvodni komad na albumu, si je v devetdesetih še MTV drznil vrteti kar v sklopu svojih dnevnih glasbenih miksov, čeprav bi strogi metalci želeli, da se njihov preljubi bend nikoli ne sliši zunaj Alternative Nation, nočnega segmenta produkcije MTV, rezerviranega za mejne glasbene stvaritve. Ko se je enkrat Metallico lahko slišalo ob dvanajstih dopoldne, med Mariah Carey in Ace of Base, je postalo jasno, da so se pravila za ta metalski bend za vedno spremenila.

Metalska scena, četudi razdrobljena med rokersko in alternativno sceno, ima vse lastnosti tradicionalne subkulture. S pravili in pričakovanji. Že zato, da se pristni metalci ločijo od turističnih. Metallica je v tej subkulturi, kjer je dolgo let uživala status ikone, nenadoma izgubila svojo sled. Postali so nekaj drugega. Leta 1996, ko so izdali zloglasni album Load (in si še celo postrigli nekdaj opletajoče grive), so za mnoge metalce postali nekaj drugega kot metalski bend, dokončno pa se odtujili leta 2003 z albumom St. Anger, na katerem ni kitarskih solaž in bobni zvenijo plehko. Dokumentarec Some Kind of Monster je potem razkril, da ni pokalo le v kreativi, ampak tudi v odnosih. Ko Lars Ulrich zakolne v obraz Jamesu Hetfieldu (zanj smo vedno mislili, da je alfa mož Metallice) in ta le povesi glavo, je bilo jasno, da Metallica v ozadju ni to, kar smo si predstavljali. Osem let je minilo od njihovega zadnjega albuma. Osem let pre­čiščevanja, miselnih procesov, pogovorov (ja, imeli so celo skupinske terapevtske seanse) in načrtovanja. Rezultat: Hardwired ... To Self-Destruct. Album, ki ne želi biti to, kar je bila Metallica pred tridesetimi leti, ker to niti več ne morejo biti. Bodo pa poskusili pokazati, da so bend, ki ceni zvestobo do najtrših zvokov.

Oboževalci danes različno analizirajo več kot tri desetletja dolgo pot Metallice. Nekateri so prepričani, da jih je pokvaril denar, drugi, da jim je v glavo stopila slava, tretji jim še vedno ne morejo oprostiti korporativne drže v fiasku z Napsterjem. Eno je torej zagotovo – ni lahko biti Metallica. Razdeljeni med alternativo in globalno popularnostjo, obremenjeni z internimi konflikti, v Metallici zdaj po dolgem premoru stavijo na nov začetek. Če je to začetek konca, pa bo razsodila prav tista subkultura, na katero so morda te starešine metala v preteklih letih kar nekoliko pozabile.

  • Z Metallico v ta ključni projekt ponovno vstopa Greg Fidelman, tokrat kot producent, komadi pa so nastajali tudi ob spremstvu Ricka Rubina, bradatega guruja največjih rokerskih in metalskih bendov, vključujoč Red Hot Chili Peppers, Slayer, Linkin Park, ZZ Top, Danzig in drugih.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri