Linkin Park, nov album prinaša nov zvok.

  • 21.07.2017

Konec devetdesetih, ko se je grandžerska scena začela razkrajati in je zvok, na katerega so poldrugo desetletje stavili vsi jezni in, hm, uporniški najstniki, začel drveti proti neizbežnemu koncu, so mladi in glasni rokerji iz Kaliforni je ponudili rešitev.

(Foto: Profimedia)

Oklicali so se za LINKIN PARK in iz ruševin grandža potegnili najboljše (ostre kitare, rokovsko melodič- nost, emocionalna besedila), to sparili z elementi vzhajajočega nu-metala (intenzi vni refrenski hakeljci, pospešen tempo, glasno žaganje) in dodali hip hop rime. Ta edinstveni koktajl je bil očitno točno to, kar je mladina v tistem času nujno potrebovala za ventiliranje svojih neštetih frustracij.

Zvok, ki so ga Linkin Park premierno dostavili leta 2000 na prvem albumu Hybrid Theory, se je tako dobro prijel, da je plošča še danes med najbolje prodajanimi v tem tisočletju – boljše cifre so po letu 2000 dosegli le Adele z opevanim albumom 21, Eminem z legendarnima The Marshall Mathers LP in The Enimen Show ter Beatli z reinkarniranim albumom 1 . Za mlade rokerje, ki so prišli na sceno z ihtavim rok šusom, je bil to nepredstavlji v dosežek. Linkin Park so se odlično prijeli tudi v Sloveniji. Sploh leta 2003 z drugim albumom Meteora, ki je bil po prodaji kar nekaj časa celo na prvem mestu najbolje prodajanih plošč pri nas. Vse je torej kazalo, da bodo nekdanji odjemalci grandža po vsem svetu imeli mehak prehod v nekaj novega, ravno tako glasnega, ravno tako katarzičnega. Potem pa se je z Linkin Park nekaj zgodilo. Pri uspešnih glasbenikih vedno obstaja dilema, ali naj z novimi projekti delajo to, kar preverjeno prime, ali pa eksperimentirajo, da se poslušalci ne naveličajo.

Linkin Park so na to dilemo naleteli po treh izredno uspešnih albumih (tretji je bil Minutes To Midnight leta 2007), ko so bili vroča rok roba in so jih vsi hoteli imeti na svoji strani. Producenti z vseh vetrov so bili prepričani, da lahko iz teh zlatih dečkov naredi jo nekaj posebnega. Zato so jih tiščali na filmske soundtracke, jim remiksali obstoječe plošče, jih zavi jali v duete s temi in onimi zvezdniki, dokler niso prišli še na idejo, da jim popolnoma spremeni jo zvok. Da grejo bolj v mainstream. Da grejo tja, kjer je denar. Z albumi A Thousand Suns (2010), Living Things (2012) in The Hunting Party (2014). Zdaj, z novim albumom One More Light, pa je šlo celo tako daleč, da jim glasbo snujejo ljudje, ki skrbi jo za Justina Bieberja, dekliško plastiko Fifth Harmony, Seleno Gomez in prenovl jeno Britney Spears. Očitno je vonj denarja res preveč mamljiv. Njihov novi album je zato nekaj posebnega. Bolj kot zgodba se posluša kot kompilacija. Ne deluje kot enotna pripoved, kot potovanje z začetkom in koncem, ampak kot niz skladb, ki vsaka po svoje razkriva, kaj so Linkin Park bili, predvsem pa, kaj so postali. »Stilsko smo želeli, da se vsi zvoki in žanri preli vajo drug v drugega,« je povedal Shinoda, drugi vokal benda, ki verjetno ve, da so na cedilu pustili kopico dolgoletnih oboževalcev. »Prvi singel je Heavy, ker predstavlja osrednji zvok albuma,« je še dodal. Prav Heavy je tisti komad, zapet v sodelovanju s Kiiaro, ki so ga spletni slušatelji označili z 'ni mi všeč', predvsem zato, ker ne morejo verjeti, da so to Linkin Park. Situaci jo nekoliko rešuje hiphopersko sodelovanje s Pusha T pri skladbi Good Goodbye, a mnogi upajo, da novi rokerski val ni izgubil svojih glasnih dečkov in da se bodo že naslednjim albumom v bend, ki ga tako zelo pogrešamo, vrnile ostre kitare, glasni vokali in hiter žagarski tempo.

TEKST Darjo Hrib
FOTO Profimedia

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri